Športnik leta 2012: Mina Markovič med trojico najboljših!
Slovensko športno plezanje je nocoj doživelo enega izmed svojih največjih uspehov v slovenskem prostoru. Mina Markovič, najboljša športna plezalka Slovenije in sveta, se je med kandidati za nagrado Športnik leta 2012 uvrstila na izvrstno 3. mesto - in sicer po izboru športnih novinarjev Slovenije.
Mina Markovič, najboljša športna plezalka sveta in 3. v izboru za Športnico leta 2012, foto Stanko Gruden
Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je najboljše
športnike sezone razglasilo na tradicionalni prireditvi Športnik leta v danes,
20. decembra, zvečer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani
Športniki leta 2012:
- Ekipa leta: veslaški dvojni dvojec Iztok Čop/Luka Špik
- Posebna nagrada: Franček Gorazd Tiršek
Obrazložitve nagrad Športnik leta 2012.
- 1. mesto: Urška Žolnir
London se je prebudil v siv in deževen 31. julij 2012. To je bil dan, ko je na tatami dvorane v centru ExCeL stopila Urška Žolnir. Veliko je dejavnikov v športu, ki lahko preprečijo tudi ta korak, olimpijski nastop. Tri leta pred igrami je Urška prestala nujni operaciji obeh kolen. Blizu je bil tudi konec športne poti. Toda trdo delo, ki ga besede ne morejo dobro opisati, jo je pripeljal v britansko prestolnico močnejšo kot še nikoli prej. Njen mrk pogled in popolnoma okamenel obraz pred vsemi borbami je kazal izjemno osredotočenost. Izjemno telesno in psihološko pripravljenost sta skupaj s trenerjem Marjanom Fabjanom zlila v neustavljiv pohod proti zlatu. Kot po tekočem traku je z odlično tehniko v parterju dobila prve tri dvoboje. Za uvod nastopov v kategoriji do 63 kilogramov sta premoč morali priznati izkušena Nemka Malzahnova in Ekvadorka Garcia. V četrtfinalu je klonila dolgoletna tekmica Schlesingerjeva iz Izraela. V polfinalu je na hrbet položila še Mongolko Tsedevsurenovo in že osvojila odličje. V finale se je Žolnirjeva uvrstila s samimi iponi. Od zlate medalje jo je ločila le še ena borba. Kitajka Šujeva je bila močna tekmica, toda Žolnirjevi je uspel zlati vazari, s katerim si je priborila neulovljivo prednost. Urškin obraz se je tedaj popolnoma spremenil, razlezel se je v nasmeh zmagoslavja. Postala je prva športnica v samostojni Sloveniji z zlato olimpijsko medaljo. To je bil dan, ki je potrdil, da se vztrajanje in trdo delo izplačata. To je bil eden najlepših dni v zgodovini našega športa. To je bil dan olimpijske prvakinje Urške Žolnir.
- 2. mesto: Tina Maze
Pravijo, da se za dobrim konjem vedno praši. A ko je na smučarski progi Tina Maze, se izpod njenih smuči vendarle praši manj kot pri glavnini tekmic. S svojo prefinjeno tehniko, izjemnim občutkom in fizično močjo namreč smuči vodi tako natančno, da je izguba časa v primerjavi s konkurentkami manjša. Rezultati to zgolj potrjujejo. Tudi leto 2012 je bilo namreč leto Tine Maze. Resda brez olimpijskih iger ali svetovnega prvenstva, kjer bi lahko vnovič dokazala, da je po novem smučarskem rojstvu postala tekmovalka, ki najboljše predstave uprizori takrat, ko je to najbolj treba in zablesti na veliki tekmi, a za prikazovanje kakovosti je bilo več kot dovolj priložnosti na tekmah svetovnega pokala. Na le teh je odlična Črnjanka razkazovala široko paleto svojega smučarskega znanja in se v očeh stroke predstavila kot vsestranska tekmovalka. Smuk, superveleslalom, veleslalom, kombinacija ali slalom. Ni pomembno, Mazejeva je bila konkurenčna na vseh frontah. Začetek sezone 2011/12 se ji resda ni najbolj posrečil, a v osrednjem delu zime je bila največja grožnja za Lindsey Vonn. Ko si je po končani sezoni snela smuči, je prejela srebrno kolajno za drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, za nameček pa je bila še druga v superkombinaciji ter tretja v slalomu. Za grenak priokus je poskrbelo le dejstvo, da ji v celotni sezoni ni uspelo zmagati. No, zato pa je v novo zimo vstopila z zmagoslavjem v Söldnu. Na tem temelju je nato tudi gradila, kar pa je verjetno že zgodba za prihodnje leto.
- 3. mesto: Mina Markovič
Odličnost in športno vrhunskost je možno dosegati tudi v neolimpijskih športih. Dokaz za to je 25-letna Mina Markovič, trenutno najuspešnejša in najbolj vsestranska športna plezalka na svetu. Že drugo leto zapored je Ptujčanka trdno na vrhu skupne razvrstitve svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Nič ni bilo kar tako podarjeno. Za uspehe je morala zelo garati, kdaj stisniti tudi zobe ter pozabiti na bolečine. Zaradi zlomljenega prsta na roki je že kazalo, da bo sezona izgubljena, a se je študentka psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti vrnila in na koncu na zadnji tekmi v Kranju pred domačimi navijači ubranila dvojno krono ter kot prva Slovenka drugič postala skupna zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji. V težavnostnem plezanju je bila ves čas vodilna, nikoli slabša od četrtega mesta. Trikrat v sezoni je stala na najvišji stopnički odra za zmagovalke, štirikrat je osvojila drugo mesto in s sijajnimi uspehi ponesla glas o Sloveniji povsod po svetu. Kot ena redkih tekmuje v dveh disciplinah športnega plezanja težavnosti in balvanih, v katerih je v seštevku svetovnega pokala zasedla četrto mesto. Za njenimi dosežki stoji majhna trenerska ekipa, v kateri osebni trener Roman Krajnik in selektor članskega moštva Simon Margon skrbita, da nikoli ne zmanjka izzivov. Slednjih je še veliko. Smeri za preplezati in vrhov za osvojiti tudi.
- 1. mesto: Anže Kopitar
Športniki iz moštvenih panog do leta 2012 še niso stali na najvišji stopnički pri podelitvi nagrad za slovenskega športnika leta. Prvemu je uspelo petindvajsetletnemu hokejistu Anžetu Kopitarju s Hrušice pri Jesenicah. Kopitar je zaznamoval športno leto z osebnimi in klubskimi dosežki v dresu Los Angeles Kings, kjer je spomladi postal prvak v NHL, najmočnejši hokejski ligi na svetu. Častitljivi Stanleyjev pokal je osvojil kot prvi Slovenec. Anže Kopitar je najboljše igre prikazal ravno v končnici NHL, ko je zablestel z osmimi goli in dvanajstimi podajami. Skupaj s soigralcem Dustinom Brownom je postal najboljši strelec izločilnih bojev. Vse do zadnjega je bil v igri za nagrado za najkoristnejšega igralca končnice, a so jo podelili vratarju Jonathanu Quicku. Kopitar je spomladi obnorel vso Slovenijo, ki je bila ob njegovih uspehih na nogah. Veselo je bilo predvsem na rodni Hrušici, kjer se je ponoči ob spremljanju tekem zbralo več tisoč obiskovalcev. V vsej sezoni je Kopitar odigral 82 tekem in zbral 76 točk (25 golov, 51 podaj), laskavega naslova pa še ne more braniti, saj je NHL zajela prekinitev vseh dejavnosti. Anže si je po napornih poletnih treningih poiskal začasno zatočišče na Švedskem, kjer skupaj z bratom Gašperjem uspešno nastopa za drugoligaša Moro. Novembra je po več kot štirih letih na turnirju evropskega izziva znova nastopil za reprezentanco, ki ji bo morda lahko pomagal tudi v kvalifikacijah za olimpijske igre v Sočiju in na svetovnem prvenstvu 2013.
- 2. mesto: Primož Kozmus
Najboljši, ko je najbolj potrebno in športnik, za kogar je le najboljše dovolj dobro. V letu 2012 je imel visoke cilje - želel je ubraniti zlato olimpijsko kolajno iz Pekinga tudi v Londonu. V pripravah na ta podvig mu ni šlo vse po načrtih, kljub temu pa je nekaj dni pred tekmo, ko se je odpravljal v britansko prestolnico, napovedal, da hoče zlato. S kvalifikacijami je opravil v velikem slogu in čakali smo, da spet vzame najžlahtnejše odličje. Toda, ta dan je naletel na boljšega tekmeca. Samo enega na celem svetu. Tisto nedeljo zvečer mu je športno stisnil roko in potem s slovensko trobojnico tekel častni krog pred 80.000 gledalci. Tretji polčas je bil v prijetni londonski gostilnici, kjer je Primož s prijatelji in sponzorji lahko visoko dvignil roko in s ponosom sprejemal čestitke. Primož je realen športnik, trdno na tleh in ve, kje so njegove meje. Želel si je zlato, vendar je bil tudi s srebrom več kot zadovoljen, saj je bila to praktično njegova edina prava tekma v sezoni. Spet je bil najboljši takrat, ko je bilo najbolj potrebno. In ni še konec njegove tekmovalne poti. Še vedno ima dovolj motiva, da na glas pove, da hoče kolajno osvojiti tudi na naslednjih olimpijskih igrah v brazilskem Riu de Janeiru. Le kako mu ne bi verjeli, ko pa je do zdaj še vsako svojo obljubo tudi izpolnil. Je pač človek dejanj in besede, ki jih izreče imajo posebno težo, saj izhajajo iz njega samega, iz velikega zmagovalca.
- 3. mesto: Rajmond Debevec
Zimzeleni strelec je zvezda stalnica izborov za najboljšega športnika leta v državi. Prav pred dvajsetimi leti je bil kot drugi po osamosvojitvi izbran za športnika leta, njegov olimpijski krst pa ima še osem let daljšo brado. Letos se je v Londonu udeležil že svojih osmih olimpijskih iger, kar je seveda absolutni slovenski rekord. A na srečanju najboljših športnikov sveta v britanski prestolnici nase še zdaleč ni opozarjal le zaradi staža in kilometrine, temveč je ob natančnem merjenju proti tarčam dokazal, da tudi v petdesetem letu starosti še zdaleč ni za odpis. Res je sicer, da v kraljevi disciplini, torej trojnem položaju, ki mu je med drugim prinesel tudi čustveno zlato v Sydneyju leta 2000 in bron po živčni pekinški bitki osem let pozneje, ni več tako konkurenčen kot v najboljših letih. A ob težavah s starostno daljnovidnostjo je svojo nišo našel v streljanju z malokalibrsko puško v ležečem položaju. Že pred igrami je opozarjal, da bi tam lahko prišel do priložnosti za odmeven rezultat. Ni se uštel. Medtem ko so mnogi tekmeci pokleknili pod težo pritiska, se je sam v svojem slogu prebil v finale, tam pa si z jeklenimi živci priboril bronasto odličje. Ob tem je bržčas vsaj za nekaj trenutkov pozabil na poletne težave, v katerih se je znašel po tem, ko so mu nepridipravi odtujili puško, obenem pa je že namignil, da se bo poskušal čez štiri leta prebiti tudi med udeležence olimpijskih iger v Riu.
- ekipa leta: veslaški dvojni dvojec Iztok Čop/Luka Špik
Ko sta po nekoliko ponesrečenem olimpijskem finalu v Pekingu najboljša slovenska veslača odšla vsak svojo pot, je že kazalo, da je sanjski dvojni dvojec zaklenil svojo vitrino kolajn. Nato pa so pred pripravami na domače svetovno prvenstvo 2011 znova začeli zvoniti telefoni. Pogovorom je sledil sestanek in dogovor: Iztok Čop in Luka Špik bosta znova združila svoje moči. V svojem prvem dejanju zgodbe o obujenem sodelovanju sta gorenjska šampiona ostala brez tako želene kolajne na Blejskem jezeru, a sta kaj kmalu ocenila, da bi veljalo vztrajati na začrtani poti vse do Londona. Rečeno, storjeno. Neverjetna delovna energija, profesionalizem na najvišji ravni, zvrhana mera motiviranosti ter seveda že dokazana veslaška kakovost in neprecenljive izkušnje so 40-letnega Čopa in sedem let mlajšega Špika gnali proti zadnjemu skupnemu izzivu. Dosežki na vmesnih postajah, torej tekmah svetovnega pokala, so bili sicer obetavni, a prava obraza sta nekdanja olimpijska in svetovna prvaka pokazala na osrednji tekmi sezone. V olimpijskem Londonu sta tekmecem že v kvalifikacijah in polfinalu nagnala strah v kosti, na svoji zadnji skupni tekmi na velikem tekmovanju pa po fantastični predstavi prišla do brona zlatega sijaja. S slednjim se je Čop na najlepši način poslovil od aktivnega veslanja, veslo prvega moža pa je nato na poslovilni tekmi na Ljubljanici poklonil Špiku.
- Posebna nagrada: Franček Gorazd Tiršek
Frančku Gorazdu Tiršku se je marca 2003 življenje v trenutku popolnoma spremenilo. Kot sopotnik na zadnjem sedežu avtomobila je bil udeležen v prometni nesreči, in ob padcu iz kotalečega vozila si je zlomil vratna vretenca ter postal tetraplegik. S trdno voljo in veliko dela se je postavil na noge in danes živi z diagnozo tetrapareza. Nani po nesreči nekaterih aktivnosti ni več mogel izvajati, vseeno pa si je želel biti še vedno vključen v šport. Zato je po zaključeni rehabilitaciji začel nastopati na invalidskih strelskih tekmovanjih in kmalu pokazal svoj talent. Izpolnil je normo za nastop na paraolimpijskih igrah v Pekingu 2008, vendar je zaradi strogih mednarodnih pravil in pa omejenega števila mest, ki jih je dobila Slovenija ostal brez nastopa. Kljub temu je s trdim delom in dobrim strokovnim vodstvom napredoval in se razvijal v enega najboljših strelcev na svetu. V svojem prvem nastopu v Londonu, je v disciplini, v kateri ima svetovni rekord, zadel zanj katastrofalno slabih 590 krogov, kar je pomenilo predzadnje mesto. Razočaranje je bilo veliko, še večje pa je bilo nerazumevanje, kaj se je zgodilo z vrhunsko formo, s katero je prišel v London. Strokovno vodstvo strelske ekipe je vedelo, da tak rezultat ni realen in hitri pregled orožja z merilnikom izstopne hitrosti je pokazal, da je puška neuporabna. V slabi uri, ki je bila na voljo, sta trenerja zamenjala okvarjene dele Nanijeve puške z deli iz puške našega najboljšega strelca invalida - Franca Pinterja in s tem omogočila, da je Nani naslednji dan sploh lahko nastopil. Nani je bil po polurnem treningu, ki ga je imel na voljo za preizkus puške, predvsem zelo srečen, da bo sploh lahko nastopil.
Naslednji dan se je v disciplini stoje vsakega od 60 strelov boril sam s seboj in predvsem s prožilcem, ki je bil vseeno drugačen kot tisti, s katerim je opravil na stotine ur treninga. Zadel je 599 krogov, kar je pomenilo uvrstitev v finale in krog zaostanka za medaljo. V desetih finalnih strelih je pokazal vse svoje mojstrstvo in iz strela v strel manjšal razliko do medalje. Pred zadnjim strelom je bil na tretjem mestu, z 0,1 kroga prednosti pred četrtouvrščenim. Strelci imajo potem, ko sodnik izda ukaz, 75 sekund časa, da izstrelijo strel. Nani ga praviloma izstreli med 10. in 20. sekundo. Ko so vsi ostali finalisti že izstrelili svoj zadnji finalni strel, je v dvorani, kjer je bilo 2000 ljudi, vladala smrtna tišina, kljub temu, da se je prejšnje strele bučno navijalo. Vse oči so bile uprte v Nanija, ki je držal puško na stojalu, in namesto, da bi pri 20 sekundah tako kot po navadi ustrelil, je puško odložil, si z brisačo otrl pot in še enkrat nameril. Ko se je čas iztekal, so v dvorani že vsi mislili, da mu sploh ne bo uspelo ustreliti, je osem sekund pred koncem ustrelil - skoraj popolnih 10,8. Ta strel mu je ne le zagotovil bron, ampak celo razstreljevanje za srebro. V dodatnem strelu z velikim prijateljem - Michaelom Johnsonom iz Nove Zelandije, je ponovno ustrelil 10,8, medtem ko je Michael ustrelil 10,4 in to je pomenilo, da si je Nani priboril srebro.
Vir: STA
Pripravila Zdenka Mihelič
Športniki leta 2012:
Ženske
|
Moški:
|
- Ekipa leta: veslaški dvojni dvojec Iztok Čop/Luka Špik
- Posebna nagrada: Franček Gorazd Tiršek
Obrazložitve nagrad Športnik leta 2012.
- 1. mesto: Urška Žolnir
London se je prebudil v siv in deževen 31. julij 2012. To je bil dan, ko je na tatami dvorane v centru ExCeL stopila Urška Žolnir. Veliko je dejavnikov v športu, ki lahko preprečijo tudi ta korak, olimpijski nastop. Tri leta pred igrami je Urška prestala nujni operaciji obeh kolen. Blizu je bil tudi konec športne poti. Toda trdo delo, ki ga besede ne morejo dobro opisati, jo je pripeljal v britansko prestolnico močnejšo kot še nikoli prej. Njen mrk pogled in popolnoma okamenel obraz pred vsemi borbami je kazal izjemno osredotočenost. Izjemno telesno in psihološko pripravljenost sta skupaj s trenerjem Marjanom Fabjanom zlila v neustavljiv pohod proti zlatu. Kot po tekočem traku je z odlično tehniko v parterju dobila prve tri dvoboje. Za uvod nastopov v kategoriji do 63 kilogramov sta premoč morali priznati izkušena Nemka Malzahnova in Ekvadorka Garcia. V četrtfinalu je klonila dolgoletna tekmica Schlesingerjeva iz Izraela. V polfinalu je na hrbet položila še Mongolko Tsedevsurenovo in že osvojila odličje. V finale se je Žolnirjeva uvrstila s samimi iponi. Od zlate medalje jo je ločila le še ena borba. Kitajka Šujeva je bila močna tekmica, toda Žolnirjevi je uspel zlati vazari, s katerim si je priborila neulovljivo prednost. Urškin obraz se je tedaj popolnoma spremenil, razlezel se je v nasmeh zmagoslavja. Postala je prva športnica v samostojni Sloveniji z zlato olimpijsko medaljo. To je bil dan, ki je potrdil, da se vztrajanje in trdo delo izplačata. To je bil eden najlepših dni v zgodovini našega športa. To je bil dan olimpijske prvakinje Urške Žolnir.
- 2. mesto: Tina Maze
Pravijo, da se za dobrim konjem vedno praši. A ko je na smučarski progi Tina Maze, se izpod njenih smuči vendarle praši manj kot pri glavnini tekmic. S svojo prefinjeno tehniko, izjemnim občutkom in fizično močjo namreč smuči vodi tako natančno, da je izguba časa v primerjavi s konkurentkami manjša. Rezultati to zgolj potrjujejo. Tudi leto 2012 je bilo namreč leto Tine Maze. Resda brez olimpijskih iger ali svetovnega prvenstva, kjer bi lahko vnovič dokazala, da je po novem smučarskem rojstvu postala tekmovalka, ki najboljše predstave uprizori takrat, ko je to najbolj treba in zablesti na veliki tekmi, a za prikazovanje kakovosti je bilo več kot dovolj priložnosti na tekmah svetovnega pokala. Na le teh je odlična Črnjanka razkazovala široko paleto svojega smučarskega znanja in se v očeh stroke predstavila kot vsestranska tekmovalka. Smuk, superveleslalom, veleslalom, kombinacija ali slalom. Ni pomembno, Mazejeva je bila konkurenčna na vseh frontah. Začetek sezone 2011/12 se ji resda ni najbolj posrečil, a v osrednjem delu zime je bila največja grožnja za Lindsey Vonn. Ko si je po končani sezoni snela smuči, je prejela srebrno kolajno za drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, za nameček pa je bila še druga v superkombinaciji ter tretja v slalomu. Za grenak priokus je poskrbelo le dejstvo, da ji v celotni sezoni ni uspelo zmagati. No, zato pa je v novo zimo vstopila z zmagoslavjem v Söldnu. Na tem temelju je nato tudi gradila, kar pa je verjetno že zgodba za prihodnje leto.
- 3. mesto: Mina Markovič
Odličnost in športno vrhunskost je možno dosegati tudi v neolimpijskih športih. Dokaz za to je 25-letna Mina Markovič, trenutno najuspešnejša in najbolj vsestranska športna plezalka na svetu. Že drugo leto zapored je Ptujčanka trdno na vrhu skupne razvrstitve svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Nič ni bilo kar tako podarjeno. Za uspehe je morala zelo garati, kdaj stisniti tudi zobe ter pozabiti na bolečine. Zaradi zlomljenega prsta na roki je že kazalo, da bo sezona izgubljena, a se je študentka psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti vrnila in na koncu na zadnji tekmi v Kranju pred domačimi navijači ubranila dvojno krono ter kot prva Slovenka drugič postala skupna zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji. V težavnostnem plezanju je bila ves čas vodilna, nikoli slabša od četrtega mesta. Trikrat v sezoni je stala na najvišji stopnički odra za zmagovalke, štirikrat je osvojila drugo mesto in s sijajnimi uspehi ponesla glas o Sloveniji povsod po svetu. Kot ena redkih tekmuje v dveh disciplinah športnega plezanja težavnosti in balvanih, v katerih je v seštevku svetovnega pokala zasedla četrto mesto. Za njenimi dosežki stoji majhna trenerska ekipa, v kateri osebni trener Roman Krajnik in selektor članskega moštva Simon Margon skrbita, da nikoli ne zmanjka izzivov. Slednjih je še veliko. Smeri za preplezati in vrhov za osvojiti tudi.
- 1. mesto: Anže Kopitar
Športniki iz moštvenih panog do leta 2012 še niso stali na najvišji stopnički pri podelitvi nagrad za slovenskega športnika leta. Prvemu je uspelo petindvajsetletnemu hokejistu Anžetu Kopitarju s Hrušice pri Jesenicah. Kopitar je zaznamoval športno leto z osebnimi in klubskimi dosežki v dresu Los Angeles Kings, kjer je spomladi postal prvak v NHL, najmočnejši hokejski ligi na svetu. Častitljivi Stanleyjev pokal je osvojil kot prvi Slovenec. Anže Kopitar je najboljše igre prikazal ravno v končnici NHL, ko je zablestel z osmimi goli in dvanajstimi podajami. Skupaj s soigralcem Dustinom Brownom je postal najboljši strelec izločilnih bojev. Vse do zadnjega je bil v igri za nagrado za najkoristnejšega igralca končnice, a so jo podelili vratarju Jonathanu Quicku. Kopitar je spomladi obnorel vso Slovenijo, ki je bila ob njegovih uspehih na nogah. Veselo je bilo predvsem na rodni Hrušici, kjer se je ponoči ob spremljanju tekem zbralo več tisoč obiskovalcev. V vsej sezoni je Kopitar odigral 82 tekem in zbral 76 točk (25 golov, 51 podaj), laskavega naslova pa še ne more braniti, saj je NHL zajela prekinitev vseh dejavnosti. Anže si je po napornih poletnih treningih poiskal začasno zatočišče na Švedskem, kjer skupaj z bratom Gašperjem uspešno nastopa za drugoligaša Moro. Novembra je po več kot štirih letih na turnirju evropskega izziva znova nastopil za reprezentanco, ki ji bo morda lahko pomagal tudi v kvalifikacijah za olimpijske igre v Sočiju in na svetovnem prvenstvu 2013.
- 2. mesto: Primož Kozmus
Najboljši, ko je najbolj potrebno in športnik, za kogar je le najboljše dovolj dobro. V letu 2012 je imel visoke cilje - želel je ubraniti zlato olimpijsko kolajno iz Pekinga tudi v Londonu. V pripravah na ta podvig mu ni šlo vse po načrtih, kljub temu pa je nekaj dni pred tekmo, ko se je odpravljal v britansko prestolnico, napovedal, da hoče zlato. S kvalifikacijami je opravil v velikem slogu in čakali smo, da spet vzame najžlahtnejše odličje. Toda, ta dan je naletel na boljšega tekmeca. Samo enega na celem svetu. Tisto nedeljo zvečer mu je športno stisnil roko in potem s slovensko trobojnico tekel častni krog pred 80.000 gledalci. Tretji polčas je bil v prijetni londonski gostilnici, kjer je Primož s prijatelji in sponzorji lahko visoko dvignil roko in s ponosom sprejemal čestitke. Primož je realen športnik, trdno na tleh in ve, kje so njegove meje. Želel si je zlato, vendar je bil tudi s srebrom več kot zadovoljen, saj je bila to praktično njegova edina prava tekma v sezoni. Spet je bil najboljši takrat, ko je bilo najbolj potrebno. In ni še konec njegove tekmovalne poti. Še vedno ima dovolj motiva, da na glas pove, da hoče kolajno osvojiti tudi na naslednjih olimpijskih igrah v brazilskem Riu de Janeiru. Le kako mu ne bi verjeli, ko pa je do zdaj še vsako svojo obljubo tudi izpolnil. Je pač človek dejanj in besede, ki jih izreče imajo posebno težo, saj izhajajo iz njega samega, iz velikega zmagovalca.
- 3. mesto: Rajmond Debevec
Zimzeleni strelec je zvezda stalnica izborov za najboljšega športnika leta v državi. Prav pred dvajsetimi leti je bil kot drugi po osamosvojitvi izbran za športnika leta, njegov olimpijski krst pa ima še osem let daljšo brado. Letos se je v Londonu udeležil že svojih osmih olimpijskih iger, kar je seveda absolutni slovenski rekord. A na srečanju najboljših športnikov sveta v britanski prestolnici nase še zdaleč ni opozarjal le zaradi staža in kilometrine, temveč je ob natančnem merjenju proti tarčam dokazal, da tudi v petdesetem letu starosti še zdaleč ni za odpis. Res je sicer, da v kraljevi disciplini, torej trojnem položaju, ki mu je med drugim prinesel tudi čustveno zlato v Sydneyju leta 2000 in bron po živčni pekinški bitki osem let pozneje, ni več tako konkurenčen kot v najboljših letih. A ob težavah s starostno daljnovidnostjo je svojo nišo našel v streljanju z malokalibrsko puško v ležečem položaju. Že pred igrami je opozarjal, da bi tam lahko prišel do priložnosti za odmeven rezultat. Ni se uštel. Medtem ko so mnogi tekmeci pokleknili pod težo pritiska, se je sam v svojem slogu prebil v finale, tam pa si z jeklenimi živci priboril bronasto odličje. Ob tem je bržčas vsaj za nekaj trenutkov pozabil na poletne težave, v katerih se je znašel po tem, ko so mu nepridipravi odtujili puško, obenem pa je že namignil, da se bo poskušal čez štiri leta prebiti tudi med udeležence olimpijskih iger v Riu.
- ekipa leta: veslaški dvojni dvojec Iztok Čop/Luka Špik
Ko sta po nekoliko ponesrečenem olimpijskem finalu v Pekingu najboljša slovenska veslača odšla vsak svojo pot, je že kazalo, da je sanjski dvojni dvojec zaklenil svojo vitrino kolajn. Nato pa so pred pripravami na domače svetovno prvenstvo 2011 znova začeli zvoniti telefoni. Pogovorom je sledil sestanek in dogovor: Iztok Čop in Luka Špik bosta znova združila svoje moči. V svojem prvem dejanju zgodbe o obujenem sodelovanju sta gorenjska šampiona ostala brez tako želene kolajne na Blejskem jezeru, a sta kaj kmalu ocenila, da bi veljalo vztrajati na začrtani poti vse do Londona. Rečeno, storjeno. Neverjetna delovna energija, profesionalizem na najvišji ravni, zvrhana mera motiviranosti ter seveda že dokazana veslaška kakovost in neprecenljive izkušnje so 40-letnega Čopa in sedem let mlajšega Špika gnali proti zadnjemu skupnemu izzivu. Dosežki na vmesnih postajah, torej tekmah svetovnega pokala, so bili sicer obetavni, a prava obraza sta nekdanja olimpijska in svetovna prvaka pokazala na osrednji tekmi sezone. V olimpijskem Londonu sta tekmecem že v kvalifikacijah in polfinalu nagnala strah v kosti, na svoji zadnji skupni tekmi na velikem tekmovanju pa po fantastični predstavi prišla do brona zlatega sijaja. S slednjim se je Čop na najlepši način poslovil od aktivnega veslanja, veslo prvega moža pa je nato na poslovilni tekmi na Ljubljanici poklonil Špiku.
- Posebna nagrada: Franček Gorazd Tiršek
Frančku Gorazdu Tiršku se je marca 2003 življenje v trenutku popolnoma spremenilo. Kot sopotnik na zadnjem sedežu avtomobila je bil udeležen v prometni nesreči, in ob padcu iz kotalečega vozila si je zlomil vratna vretenca ter postal tetraplegik. S trdno voljo in veliko dela se je postavil na noge in danes živi z diagnozo tetrapareza. Nani po nesreči nekaterih aktivnosti ni več mogel izvajati, vseeno pa si je želel biti še vedno vključen v šport. Zato je po zaključeni rehabilitaciji začel nastopati na invalidskih strelskih tekmovanjih in kmalu pokazal svoj talent. Izpolnil je normo za nastop na paraolimpijskih igrah v Pekingu 2008, vendar je zaradi strogih mednarodnih pravil in pa omejenega števila mest, ki jih je dobila Slovenija ostal brez nastopa. Kljub temu je s trdim delom in dobrim strokovnim vodstvom napredoval in se razvijal v enega najboljših strelcev na svetu. V svojem prvem nastopu v Londonu, je v disciplini, v kateri ima svetovni rekord, zadel zanj katastrofalno slabih 590 krogov, kar je pomenilo predzadnje mesto. Razočaranje je bilo veliko, še večje pa je bilo nerazumevanje, kaj se je zgodilo z vrhunsko formo, s katero je prišel v London. Strokovno vodstvo strelske ekipe je vedelo, da tak rezultat ni realen in hitri pregled orožja z merilnikom izstopne hitrosti je pokazal, da je puška neuporabna. V slabi uri, ki je bila na voljo, sta trenerja zamenjala okvarjene dele Nanijeve puške z deli iz puške našega najboljšega strelca invalida - Franca Pinterja in s tem omogočila, da je Nani naslednji dan sploh lahko nastopil. Nani je bil po polurnem treningu, ki ga je imel na voljo za preizkus puške, predvsem zelo srečen, da bo sploh lahko nastopil.
Naslednji dan se je v disciplini stoje vsakega od 60 strelov boril sam s seboj in predvsem s prožilcem, ki je bil vseeno drugačen kot tisti, s katerim je opravil na stotine ur treninga. Zadel je 599 krogov, kar je pomenilo uvrstitev v finale in krog zaostanka za medaljo. V desetih finalnih strelih je pokazal vse svoje mojstrstvo in iz strela v strel manjšal razliko do medalje. Pred zadnjim strelom je bil na tretjem mestu, z 0,1 kroga prednosti pred četrtouvrščenim. Strelci imajo potem, ko sodnik izda ukaz, 75 sekund časa, da izstrelijo strel. Nani ga praviloma izstreli med 10. in 20. sekundo. Ko so vsi ostali finalisti že izstrelili svoj zadnji finalni strel, je v dvorani, kjer je bilo 2000 ljudi, vladala smrtna tišina, kljub temu, da se je prejšnje strele bučno navijalo. Vse oči so bile uprte v Nanija, ki je držal puško na stojalu, in namesto, da bi pri 20 sekundah tako kot po navadi ustrelil, je puško odložil, si z brisačo otrl pot in še enkrat nameril. Ko se je čas iztekal, so v dvorani že vsi mislili, da mu sploh ne bo uspelo ustreliti, je osem sekund pred koncem ustrelil - skoraj popolnih 10,8. Ta strel mu je ne le zagotovil bron, ampak celo razstreljevanje za srebro. V dodatnem strelu z velikim prijateljem - Michaelom Johnsonom iz Nove Zelandije, je ponovno ustrelil 10,8, medtem ko je Michael ustrelil 10,4 in to je pomenilo, da si je Nani priboril srebro.
Vir: STA
Pripravila Zdenka Mihelič