INTERVJU: Mina Markovič - S Ptuja v svetovni plezalski vrh

Planinski vestnik - Boris Strmšek: Včasih je treba imeti srečo, če želimo uspeti. Poleg talenta, seveda, sicer pot do uspeha ni prav verjetna. In Mina Markovič nekaj sreče vsekakor ima. Najprej to, da se je rodila v športni družini. Če imaš dober vzgled ...

Če imaš dober vzgled, je to že korak bliže k uspehu. In potem mora priti tisti prelomni trenutek, ko se srečaš s športom, kjer lahko poiščeš in izraziš svoje talente. Jih neguješ in izpiliš in jih dvigneš na visoko raven. Če je poleg talenta prisoten še trud, je lahko ta raven zelo visoka, celo tako zelo, da se že lahko reče najvišja, čeprav nerad uporabljam pridevnike s predpono "naj", saj se hitro najde kakšen nov "naj". In za Mino je nekoč prišel tisti trenutek, tisto naključje, ko se je (skriti) talent srečal s plezanjem. Če si s Ptuja, kakor je Mina, je bilo to nekoč sicer težko verjetno, da se zgodi. To "težko verjetnost" bi lahko razširili kar na Štajersko, toda konec osemdesetih in v devetdesetih je vseeno prišlo na plano kar nekaj štajerskih plezalcev, ki so počasi krojili vrh slovenskega športnega plezanja. Roko na srce, treba je namreč priznati, da smo bili dolgo časa štajerski alpinisti in plezalci nekoliko podcenjevani. Do gora in do sten smo imeli nekoliko dlje kot ostali v Sloveniji, okoli nas so bili bolj grički in vinske gorice, toda to je bila z leti vse manjša ovira. In kakšnih štirinajst let nazaj je Mina, potem ko že skoraj ni bilo športa na Ptuju, ki ga še ni poizkusila, šla mimo plezalne stene v ptujskem parku. Postavili so jo ptujski plezalci oziroma PD Ptuj za promocijo plezanja in njihove plezalne šole. Mina je poizkusila in se navdušila. Zelo navdušila. Logičen je bil vpis v plezalno šolo, ki je takrat potekala še na majhni plezalni steni, kmalu pa je v telovadnici ene od tamkajšnjih osnovnih šol zrasla večja plezalna stena. Takrat sva se spoznala. Ker sem vodil plezanje za študente v Mariboru, so me Ptujčani prosili, če bi lahko prevzel še njihov podmladek. Takrat sem jo nekako ocenil kot "drugo Martino Čufar". Bil pa je prisoten "če". Če bo vztrajala, namreč. Vendar sem kmalu spoznal, da je edina v skupini zares vztrajna in da lahko njen trud nekoč zagotovo obrodi sadove. Ko so ostali plezalci raje brcali žogo, je Mina še vedno vztrajala na steni. Spreminjal sem smeri, kolikor se je le dalo. Moram priznati, da sem se kar "našraufal" tisti čas. Upal sem, da bo sama našla pot naprej, ko sem odšel s Ptuja; v takih primerih je športna družina odlična podlaga. In vztrajnost, rezultati pa so se že tudi pričeli kazati. Je bilo pač treba obiskovati še druge plezalne stene po Sloveniji. V srednji šoli se je Mina "ustalila" v Škofji Loki. Glede treningov, seveda. Prišle so zmage doma, v tujini, reprezentanca, preboj med svetovno plezalsko elito. Lansko leto jo je poneslo vse do vrha: zmagovalka v težavnosti in skupni razvrstitvi svetovnega pokala, če omenimo samo najpomembnejše. Mimogrede lahko omenimo, da je preplezala tudi smer z oceno 8b na pogled ... Verjetno bi kdo pomislil, da je dekle, ki vidi v življenju samo stene in oprimke.

Trenutno ti je to zares prioriteta, vendar pa verjetno ostane kaj časa tudi za druge stvari ...
Ja, seveda ga ostane ... Je pa res, da se vse dogaja večinoma na relaciji treningi-priprave-potovanja-tekmovanja. Še vseeno se najde oziroma se mora najti še nekaj časa za študij in seveda prijatelje ter razne sproščujoče dejavnosti.

Ko si sredi najnapornejšega dela tekmovalne sezone, ali obstaja kakšen kraj, kamor bi se preselila v tistem trenutku, da malo "odklopiš" in nabereš novih moči? Ali se vsaj v mislih kdaj prestaviš na kakšen takšen kraj?
Hmmm... Včasih med tekmami, ko imamo zares "šus" - tekma vsak vikend in smo doma tri štiri dni, trening in potem spet naprej na tekmo - sem najraje doma in se včasih kar malo "odklopim" od ostalega sveta. Grem na trening in domov, mogoče še na kakšno kavo, če mi ravno ustreza, drugače pa se skušam spočiti, sprostiti in čim bolje izkoristiti čas, ki ga imam zase. Ampak takšnih delov sezone ni ravno veliko. Drugače pa, če imam prost dan, zeloooo rada pobegnem domov na Ptuj ali na morje v Istro, kjer imamo vikend. Tam si lahko v enem samem dnevu napolnim baterije do konca. Ampak se oboje skupaj zgodi le nekajkrat na leto, je pa zato takrat toliko boljše.

Tekmovanja se odvijajo na različnih koncih sveta, organizacija pa je verjetno na različnih nivojih. Najbrž obstaja tudi razlika v samih tekmovalnih objektih. Kje je najprijetneje tekmovati, kje je po tvojem mnenju najboljša organizacija in katero tekmovalno steno bi nekako ocenila najvišje? Skratka, kje se počutiš najbolje?
Res je, da med tekmovanji obstajajo precejšne razlike, vendar na koncu vsa ustrezajo (vsaj naj bi) določenim standardom stene, cone ipd. Morda bo za koga zanimivo, da se mi prav kakšne najbolj znane evropske tekme osebno zdijo zelo slabo organizirane, predvsem v smislu tekočega poteka samega tekmovanja, točnosti, korektnosti, izolacije ... Ampak ne bi sedaj izpostavljala nobenega tekmovanja. Se mi pa zdijo azijska tekmovanja dobro organizirana, organizatorji se res skušajo potruditi po najboljših močeh. Tudi sama tam rada tekmujem in imam dobre izkušnje z oddaljenih tekmovanj, seveda pa je prijetno tekmovati tudi doma. Glede plezalnih sten mislim, da je ena najboljših v Puursu v Belgiji, vendar je moje mnenje, da je kakovostna smer bolj odvisna od dobrih postavljavcev in ne toliko od same infrastrukture stene. So pa tudi smeri v Puursu običajno zelo dobre.

Tekmovalke in tekmovalci na tekmah v plezanju ste vseeno verjetno ena velika družina in se veliko družite. Se s katerimi v tekmovalni karavani še posebej veliko družiš, mogoče tudi treniraš in plezaš?
Glede na to, da je tekem kar precej, se s tekmovalkami seveda poznamo in tudi dobro razumemo. Občasno se zgodi, da katera za kak teden zaide na Poden v Škofji Loki, kjer treniram, včasih se tudi mi odpravimo kam drugam in prespimo pri kateri ...

Vsak uspešen športnik ima verjetno vzor, ki ga je spremljal od njegovih začetkov. Je tudi tebe na tvoji plezalski poti spremljal kakšen vzornik oziroma vzornica?
Ko sem začela plezati, je bila zelo dobra Martina Čufar in mi je bila seveda za vzgled. Nekoliko kasneje v mladinski reprezentanci pa sem z veseljem spremljala Natalijo Gros in Majo Vidmar, s katerima smo čez nekaj let tudi skupaj tekmovale oz. še tekmujemo.

Verjetno bi ti bilo na naslednje vprašanje veliko lažje odgovoriti dve ali tri leta nazaj ... Se ti je kakšno tekmovanje vtisnilo še posebej v spomin? Zaradi pomembnosti, vzdušja, rezultata ali česar koli drugega.
Zagotovo mi bosta v spominu dolgo ostali prvi dve zmagi na mednarodnih tekmovanjih, ena na mastru v Serre Chevalierju, ki je bil že sam po sebi poseben in čaroben, in druga na tekmi za svetovni pokal v Imstu leta 2008.

Nekje si omenila, da sicer nisi velika ljubiteljica ogledov kakšnih krajev, kjer tekmuješ, se pa rada greš nekoliko "izgubit" v množico na ulice. Katera dežela se ti je še posebej vtisnila v spomin? Kam bi se še vrnila na daljši obisk?
Predvsem v Azijo, najraje v Malezijo, Tajsko in Singapur, pa tudi Kanada me je pritegnila. Ampak mislim, da v vsakem primeru kak daljši obisk zame ne bi prišel v poštev, raje krajši in nekoliko bolj natrpan.

Kaj pa plezanje v skali? Obstajajo kakšne želje po določenih vzponih, kakšnih posebnih smereh ali celo težavnostni stopnji?
Maaa, bom šla tudi v skalo, ampak trenutno sem bolj "sfokusirana" na tekmovanja.
...

Boris Strmšek
Foto Luka Fonda

Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v julijski številki Planinskega vestnika 2012.