Seminar inštruktorjev Planinske zveze Slovenije 2011
V Komisiji za usposabljanje in preventivo PZS, ki je krovna komisija na področju usposabljanj in preventive v okviru Planinske zveze Slovenije, se je o takšnem seminarju razmišljalo že dalj časa in ker pravijo, da mora preteči veliko vode, da se izoblikuje pravšen kamen za brušenje noža, je končno dozorela tudi ta ideja.
Kakšen je bil namen takšnega seminarja?
V zadnjih letih se je na področju tehnične opreme zgodil pravi preporod. Nova vlakna in nove tehnologije, ki so jih še pred kratkim uporabljali v vesoljski tehnologiji, so prinesle napredek tudi na športnem področju. Oprema postaja vse lažja, bolj dovršena in sofisticirana, hkrati s temi prednostmi pa prinaša tudi negativnosti, ki se jih večina niti ne zaveda. Zaradi tega je znanje o pravilni uporabi določene opreme izredno pomembno, saj je lahko napačna uporaba določene opreme izredno nevarna.
Znotraj strokovnih kadrov Planinske zveze Slovenije in posameznimi komisijami se je začel pojavljati razkorak v uporabi modernih pripomočkov. Medtem ko so nekateri že razmišljali in uporabljali moderno opremo in s tem prilagojeno tehniko, so se drugi še vedno ukvarjali z zgornjim delom plezalnega pasu.
Da se bi izognili vsem pomislekom, poenotili znanje zagovornikov ene in druge strani, se je Komisija za usposabljanje in preventivo PZS odločila, da organizira omenjeni seminar, ki naj bi postal stalnica vsakoletnega dodatnega usposabljanja in bi potekal v sodelovanju z ZGVS in GRZS. Pri tem moramo povedati, da so se načelniki komisij v letošnjem letu dogovorili, da so na posamezna usposabljanja kot opazovalci vabljeni inštruktorji različnih profilov, kar je pomemben korak k prenosu znanja in izmenjave izkušenj.
Primer napredka tehnične opreme in pomembnost pravilne uporabe le-te:
Za primer lahko vzamemo Dyneema trakove, ki jih prodajajo v vseh trgovinah z outdoor opremo. Ti trakovi niso primerni za izdelavo sidrišč (uporaba je omejena na vmesna varovanja oz. tam, kjer ne prihaja do trenj in posledičnega segrevanja materiala), saj imajo tališče že pri 140° C in ob večji obremenitvi in bliskovitih potegih se prežgejo oz. se ne priporočajo za uporabo že pri temperaturah višjih od 80° C. Najlon, iz katerega so narejene plezalne vrvi, ima tališče pri 230° C. V primerjavi z najlonom je tudi šestdeset krat (60) bolj toga, kar pomeni da ne absorbira energije pri padcu. Zaradi drsečega, hidrofobnega vlakna pa vozli hitreje zdrsnejo. Varovalna ploščica osmica, ki se še veselo prodaja v trgovinah in je v realnosti že zdavnaj odšla v pokoj, ni primerna za varovanje v steni oz. na sidriščih, saj z njo dosežemo ravno nasproten efekt (varovanje prvega v navezi je statično, drugega pa samo ob vpetju vrvi v osmico, niti ne varujemo). To napravo je že pred časom zamenjal Petzl Reverso, ki je na tem področju naredil pravo malo revolucijo, saj nam lahko služi za varovanje prvega in drugega v navezi, varovanje hkrati dveh oseb, ki plezata kot drugi v navezi, nadomestilo za garda vozel itd. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se je od prvega modela Reversa do zadnjega spremenil premer plezalnih vrvi, ki so bistveno tanjše od predhodnih in Reverso I ni več varen pripomoček za delo s temi (tanjšimi) vrvmi.
-----------------------------------------------------------
Letošnji seminar je potekal v plezališču Vipava, kjer si je Komisija za alpinizem PZS uredila poligon za izpite iz programov alpinist in alpinistični inštruktor.
TEME:
Za temo smo si vzeli sidrišča, in sicer statična sidrišča, spuste po vrvi in samoreševanje s pomočjo ploščic (Petzl Reverso, Black Diamond ATC ...), ropemana, vozla mašard ...
POTEK DELA:
Delo na poligonu je potekalo v dveh skupinah:
- Aljaž Anderle in Janez Primožič sta imela prikaz sidrišč,
- Marjan Kregar, Marko Petek in Matjaž Šerkezi pa različne načine spustov po vrvi in samoreševanja.
Zanimivo in vzpodbudno predavanje na temo Kako predavati in na kaj vse paziti nam je pripravil Klemen Belhar in ga priporočam vsem, ki ga še niste slišali.
UDELEŽBA:
Seminarja se je udeležilo 35 inštruktorjev različnih profilov (inštruktorji planinske vzgoje, alpinistični inštruktorji, inštruktorji športnega plezanja) in predstavniki Fakultete za šport, Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi.
ZAKLJUČKI SEMINARJA:
- seminar se naj organizira vsako leto, morda z manjšim številom tem in z možnostjo, da jih lahko vsak poskusi narediti.
- nova oprema, materiali in tehnični pripomočki od uporabnika zahtevajo bistveno višji nivo znanja in izkušenj, kar pomeni, da mora vsak, ki želi biti inštruktor v to delo vložiti veliko samoiniciative, hkrati pa stvari niso zaprte ampak omogočajo nabor opreme in izbor le te prilagojeno različnim situacijam. V tem trenutku težko govorimo o doktrini,katere izraz se še vedno uporablja in ki je točno predpisovala določene postopke in jih skušala umestiti v kalupe. Danes se sledi smernicam, ki sledijo varnosti, učinkovitosti, enostavnosti in prilagojenosti trenutnim razmeram. Pri tem pa lahko uporabimo vse kar ima znak UIAA in/ali CE.
In še v razmislek zagovornikom dvodelnih plezalnih pasov:
Razvoj plezalnih pasov je v zadnjih letih skokovito napredoval. Struktura današnjih plezalnih pasov je takšna, da je vozel ob navezavi na vrv nad težiščem telesa.
V trgovinah s tehnično opremo boste že težko kupili zgornji del pasu, saj so izdelovalci tovrstne opreme, in to govorijo tudi neodvisni testi, prišli do spoznanja, da je uporaba zgornjega dela pasu bistveno bolj nevarna kot samo sedežnega dela:
- povezovalna zanka med sedežnim in prsnim delom pasu je improvizacija, hkrati pa ključni element preživetja,
- uporabniki v večini primerov ne zavežejo zanke na pravi višini, kar posledično pri padcih prihaja do udarcev z obrazom v steno,
- uporabniki za povezovalno zanko uporabijo stare ali pa trakove in pomožne vrvice s premajhno nosilnostjo,
- pri daljših padcih ravno tako prihaja do poškodb vratnega dela hrbtenice, medtem ko pri uporabi samo sedežnega dela pasu do poškodb ledvenega dela hrbtenice.
Tako vam bodo danes trgovine in bolj strokovno podkovani prodajalci ponudili še samo spodnji del pasu oz. enodelni plezalni pas, v kolikor pa bo dvodelni, bo imel že industrijsko povezovalno zanko. Vse bolj specializirane in kvalitetne trgovine imajo možnost preizkusa plezalnega pasu.
In kdo naj bi imel kombinirani plezalni pas:
- otroci, katerih struktura telesa, predvsem kolkov in medenice, ne omogoča, da se plezalni pas usede na boke in obstaja nevarnost padca iz pasu,
- debeli ljudje s trebuhom, ki imajo posledično spremenjeno težišče, pas pa se jim prav tako ne more usesti na boke oz. ne pride čez težišče telesa,
- ob nošnji težkega bremena na hrbtu,
- gorski reševalci v stenskih reševanjih in markacisti, ki pri svojem delu nosijo težka bremena.
GRADIVO s seminarja:
- 
KUP PZS - Sidrisca-seminar, jesen 2011 (Aljaž Anderle) (1,27 MB)
- na spletnem mestu Komisije za alpinizem PZS - sidrišča, orientacija, višinski trening, plazovi, gorsko reševanje .. (različni avtorji) (5,9 MB)
Matjaž Šerkezi
Foto Bojan Pollak
Franc Kadiš, načelnik KUP PZS
