Janja in Domen po najdaljši umetni plezalni smeri na trboveljski dimnik (video)
Najdaljša umetna plezalna smer na svetu
Smer sta ustvarila Katja Vidmar in Simon Margon, oba mednarodna postavljalca tekmovalnih smeri na najvišjem rangu. Katja je tudi prva ženska s to licenco pri mednarodni plezalski federaciji (IFSC).
Smer je bila težka, zanimiva, dinamična, s kar nekaj skoki in delikatnimi gibi. Najlažji raztežaj je nosil oceno 7b, kar šest od trinajstih raztežajev pa je bilo osme stopnje po francoski lestvici. Najtežji je bil deseti po vrsti, začel se je 257 metrov nad tlemi in nosil oceno 8b+. Janja in Domen sta ta izziv sprejela samozavestno, kot se za vrhunska športnika spodobi, čeprav Janja še nikoli ni plezala večraztežajne smeri, Domen pa je pred desetimi leti preplezal eno.
Posebne priprave za Janjo in Domna
A tudi za Janjo in Domna se podvig ni začel ob vznožju dimnika, na dan vzpona, pač pa že veliko prej. Ker s plezanjem večraztežajnih smeri še nista imela veliko izkušenj, Janja celo nič, sta morala pred podvigom nadgraditi svoje znanje vrvnih tehnik, od katerih je odvisna varnost v steni. V roke ju je vzel vrhunski alpinist in mednarodni gorski vodnik Aleš Česen.
Pod betonskega orjaka, ki ga pokonci drži 11.866 kubičnih metrov betona in preko 1.000 ton armature, sta Janja in Domen tako 9. oktobra stopila suverena in oborožena z vso svojo plezalsko odličnostjo in novo osvojenim znanjem vrvne tehnike. Smer sta od spodaj prvič videla večer prej in dobila le osnovne informacije o njej, da sta lahko izbrala pravilno opremo. To je pomenilo, da se jo lotevata na pogled, kar v plezalskem svetu pomeni, brez podatkov o detaljnem poteku smeri, oprimkih, delikatnih, ključnih gibih... Kdo se bo prvi pognal v smer sta določila z metom kovanca. Ta je pokazal na Domna.
"Dimnik je povsem nekaj drugačnega od vsega kar sem do sedaj plezal. Gre za ogromen objekt in ker ni naraven je zame nekako mističen. Ko vidim naravno steno, visoko 300-400 metrov, me navda s spoštovanjem, a zraven ni strahu. Pri dimniku pa sem zraven občutil nelagodje, kar konkreten strah pred neznanim, a sem se z njim kmalu po začetku spoprijateljil, saj je bila smer res lepa in tudi zahtevna. Ko sem se začel koncentrirati le na plezanje, so vse ostale misli odplavale in sem samo še užival," pove 26 letni Radovljičan.
Pet let mlajša Janja pa: "Na začetku me je bilo strah. Nisem vedela kaj me čaka in na prvem mestu, kjer je bil potreben skok, sem se kakih deset minut držala oprimkov s katerih bi se morala odriniti. Kar nisem se mogla odločiti. V bistvu me je bilo strah padca, ki je v navpični steni bolj zoprn, kot v previsni, kjer obvisiš v zraku. Tu hitro udariš ob steno ali kak oprimek, preden te vrv ustavi. Tako sem morala nekajkrat pasti, prvič že v drugem raztežaju, da sem se sprostila in pregnala ta strah."
Po nekaj padcih je bilo jasno, da prvi poskus ne bo plezalsko 100% uspešen, saj raztežajev v katerih sta padla nista ponavljala. Pomembno pa je bilo, da prideta do vrha in tako smer dovolj dobro spoznata, da jo bosta v naslednjem poskusu uspela premagati. Razlika med klasičnim športnim plezanjem in takšnim večraztežajnim je očitna. Biti cel dan v steni, ne da bi stopil na ravna tla in se dobro spočil, terja velik davek in proti vrhu smeri se je videlo, da sta že pošteno izčrpana. Iz smeri sta izstopila 11ur in pol po tem, ko sta se odlepila od tal.
Čez nekaj dni je vreme sodelovalo. Janja in Domen sta se pripravila še bolje kot prvič. Z izkušnjami s prvega naskoka sta lahko nekoliko spremenila tudi nabor opreme za v steno. Manjši nahrbtnik naprimer, pa natančno odmerjena hidracija in hrana. Že takoj se je videlo, da bosta hitrejša. Smer sta že poznala, občutki niso bili več novi, manj je bilo nepredvidljivih situacij.
"Da sem smer že poznala od prvega poskusa je bilo seveda dobro, a hkrati sem vedela kaj me čaka in kje je težko, tako da me je skrbelo, ali bom imela za vsa težka mesta, v tako dolgi smeri, dovolj energije," se spominja Janja.