Mina Markovič s strastjo do plezanja premika meje

ponedeljek, 12. oktober 2020 ob 11:00 deli deli

Mina Markovič, ena najuspešnejših slovenskih športnih plezalk, je letošnjo sezono nanizala še nove uspehe v skali. Kot prva ženska je najprej v Ospu preplezala smer Halupca 1979 (9a) in konec nato še Waterworld (9a).

Foto: Luka Fonda

V začetku poletja ste kot prva ženska preplezali smer Halupca 1979 in konec avgusta še Waterwold? Obe smeri sta v težavnosti ocenjeni 9a. Zakaj ste letos opravili kar dve težavni smeri?

Smeri sem izbrala čisto po naključju. Pravzaprav letos nisem imela v načrtu preplezati še kakšne smeri 9a. Preprosto sem zaradi odpovedi tekmovanj, interesa in časa nekoliko več plezala v skali. Po nekajtedenskem dobrem plezanju sem na hitro opravila še nekaj zame novih smeri v luknji v razponu težavnosti od 8b do 8c. Želela sem si preprosto nekoliko večji oziroma težji izziv. Sprva sem se smeri »lotila« bolj za trening oziroma iz želje po delanju težkih gibov in ohranjanju forme. Vendar sem kar hitro ugotovila, da bi lahko smer dokaj hitro preplezala do vrha.

Vaši letošnji treningi so bili precej drugačni kot pretekla leta.

Da. V začetku leta sem se nekoliko pripravljala na umetni steni, vendar sem že dokaj hitro (med karanteno) morala narediti nekoliko več vaj za moč. Priznam, da mi je premikanje uteži, visenje na deski in izvajanje podobnih vaj kar ugajalo. Bila ja zanimiva sprememba po nekaj letih nenehnega plezanja. Ob sprostitvi ukrepov sem pričela plezati v skali. Sprva je bilo kar težko, saj sem bila precej na »začetku« oziroma nisem bila na stopnji, kot bi si želela. Vendar sem prav tako uživala v samem plezanju. Nikoli prej nisem toliko pozornosti posvečala zame »lažjim« smerem, a letos je bilo zaradi posebnih razmer naenkrat drugače. Bilo je zabavno, čeprav na veliko nižem nivoju. Ta »igra«, preprosta strast do plezanja se je na to nadaljevala še v naslednjih mescih, vse do forme in nivoja kot ga spremljamo v preteklih mesecih ...

Kaj ste morali še posebej natrenirati?

Smer Halupca mi je precej ležala. Je nekoliko bolj vzdržljivostna smer, ki ji po (kar) nekaj konstantnih gibih po previsu in srednje velikih (manjših) oprimkih sledi težji del v zelo previsnem (strop) delu, večinoma po kapnikih, pinčih in nekoliko 'kompresije'. Vse omenjeno mi precej leži. Predvsem pa sem bila vesela, saj sem hitro našla dobro metodo zame. Noge sem lahko postavila precej visoko in se tako počutila precej »domače«.

Smer Halupca 1979, 9a (Foto: Luka Fonda)

Precej drugače je bilo pri smeri Waterworld. Ta mi je predstavljala precej večji izziv. Priznam, da ob prvem poizkusu nisem ničesar razumela. Bilo mi je tako precej težko fizično, kakor tudi razumevanje in branje samih sekvenc v skali. Ker sem bila nekoliko trmasta, sem želela ustrezno sekvenco odkriti sama. Po prvotnem poizkusu sem smer pustila pri miru vsaj za dva ali tri tedne, nato sem se ponovno opogumila za ponoven poizkus. Nato je nekako šlo. Predvsem spodnji del, prve nekaj gibov mi je predstavljalo dokaj velik izziv. Gib po gib in je nekako šlo. Zgornji del sem dokaj hitro razumela. Ja, za tole smer sem morala nekoliko natrenirati »biceps in podprijeme«.

Ste imeli posebnega trenerja?

Zadnja štiri leta sem sodelovala z Urhom Čehovinom, pred tem skoraj 10 let z Romanom Krajnikov. Od obeh sem prejela zelo veliko podpore, baze in dragocenega dobrega znanja. Od lanske jeseni plezam sama.

Koliko časa ste dejansko plezali smer?

Za Halupco sem potreboval 12 poizkusov, to je bilo nekje 7 plezalnih dni v obdobju od 10 do 14 dni. Za Waterworld sem potrebovala nekoliko več. Menim, da je bilo vseh poizkusov že nekje med 25 do 30, to je bilo 10 plezalnih dni, v mesecu in pol. Pri tej smeri sem tudi naredila dvakrat nekoliko premora, šla sem v tujino na nova plezališča, smeri ter plezala tudi druge zadeve.

Bi radi mejo premaknili na 9b in kaj to točno pomeni? Kaj več bi morali natrenirati?

Teko rečem. Menim, da bi bilo odvisno predvsem od same narave smeri in da bi našla takšno, da bi mi res 'odgovarjala'. Sigurno bi bila potrebna še dodatna fizika oziroma ogromno časa preživetega v takšni smeri... Po pravici ne vem, saj še nikoli nisem poizkusila smeri takšne težavnosti ali temu namenjala posebne psihične pozornosti.

Waterworld, 9a (Foto: Luka Fonda)

Menim, da bi za to potrebovala predvsem čas, denar, ustrezno smer, plezalne partnerje in ogromno motivacijo. Menim, da je vse dosegljivo, vendar se mora vse to uskladiti ob enakem času, kar je pa nekoliko večji problem.

Kaj vam je dalo plezanje, kar mogoče ne bi dobili od drugega športa?
Plezanje je moj šport. V njega sem se zaljubila, od kar sem ga prvič srečala. Preko njega sem odraščala, spoznava svet in se razvijala. Plezalno okolje me je razvilo v osebo, kakršna sem. In del tega, teh izkušenj, znanja, energije in podpore okolice želim predati tudi nazaj.

Diplomska naloga je dokončana. Lahko nekaj besed o motnjah prehranjevanja v športu.

Menim, da potrebujemo dodaten intervju, če se želim razgovoriti. Delo na tem področju me zanima, motivira in si želim izpopolnjevati, napredovati in preventivno pomagati na tem področju.

Barbara Gradič Oset