Maja Štremfelj: Nepozaben občutek - plezati pred polno dvorano domačih navijačev
Prav vsakič, ko si nastopila v Kranju, si se uvrstila v finale svetovnega pokala, skupaj 13-krat od leta 2002 do 2014. Ti je bila plezalna stena v dvorani Zlato polje pisana na kožo?
"Kranjska tekma je bila zame vedno nekaj posebnega. Ne vem, če bi rekla, da sem bila v finalu zato, ker mi je stena pisana na kožo ... Bila je res velika motivacija, da pred domačim občinstvom odplezam najbolje in da plezam v finalu, pred polno dvorano domačih navijačev. Nepozaben občutek."
Koliko je k tvojim uspehom pripomoglo najglasnejše domače občinstvo? Je bila domača tekma zate dodatna motivacija ali tudi večji pritisk?
"Zagotovo je domače občinstvo prineslo tako dodaten pritisk kot tudi ogromno motivacije. Vedela sem, da si želim na domači tekmi odplezati najbolje, kar lahko. V finalu, ko je bilo treba iti res na polno, mi je vzdušje pomagalo iz giba v gib in me dodatno spodbujalo. V polfinalu je bilo malo drugače – tam sem plezala bolj zadržano, ker sem si res želela priti v finale, in zaradi tega mi je bilo zelo težko. Ampak očitno sem ta pritisk znala izkoristiti za še večjo borbo."
Dvakrat si pred domačimi navijači zmagala, v letih 2006 in 2007, skupaj pa se petkrat uvrstila na stopničke. Katerega kranjskega utrinka svetovnega pokala se najbolj čustveno spominjaš?
"Zagotovo leta 2007, ko sem si z zmago priplezala skupno zmago svetovnega pokala. Že po polfinalu sem vedela, da je skupna zmaga moja, in to je bil tisti čustven trenutek, ki sem si ga najbolj zapomnila. Naslednji dan v finalu pa je bilo plezanje samo še nagrada in navijaška spodbuda mi je dala krila, da sem tisto tekmo na koncu zmagala."
Leto 2007 je bilo tvoje leto, ko si osvojila šest zaporednih zmag na tekmah svetovnega pokala v težavnostnem plezanju, česar do danes ni uspelo nobeni drugi tekmovalki (Janja Garnbret je leta 2019 dosegla šest zaporednih zmag SP v balvanskem plezanju) ter na koncu prvo mesto v skupnem seštevku, ko so te okronali prav v Kranju. Kaj je botrovalo tvoji takratni prevladi?
"Lahko bi rekla sreča, splet okoliščin ... ne, zagotovo je bilo pomembno trdo delo vseh preteklih let, delo na psihološki pripravi, zeres dobro sodelovanje in zaupanje trenerju, na koncu pa padeš v nek tekmovalni ritem, veš kako se pripraviti in napadati vsako smer posebej. Te zaporedne zmage so bile res neverjetne."
Na kranjskem zmagovalnem odru sta si večkrat delali družbo z Natalijo Gros, s katero sta postali tako dobri prijateljici, da si bila tudi njena poročna priča. Kako sta skupaj plezalno napredovali in kakšno popotnico za življenje vama je dalo plezanje?
"Z Natalijo sva bili vedno močna konkurenca. Še zdaj se kdaj pošalim, da sem pred njo imela največje strahospoštovanje. Prav zavidala sem ji odločnost in brezkompromisnost. Njen značaj in pristop sta bila res zmagovalna. Prav to mi je verjetno dalo še večjo motivacijo, prav od nje sem se tega verjetno želela naučiti - in sem tudi se. Potem ko sva obe končali kariero, sva se zelo povezali in sva še zdaj res dobri prijateljici, ki si vedno stojiva ob strani. Obe tudi pričakujeva dojenčka, tako da se veselim vozičkanja in dolgih pogovorov, tudi obujanja spominov na tekmovanja in potovanja, ki so bila nepozabna."
Še prej, v mladinskih vrstah, sta v Kranju s sestro Katjo Vidmar leta 2002 poskrbeli za dvojno družinsko zmagoslavje, s tvojo zmago in njenim drugim mestom na tekmi evropskega mladinskega pokala. Kako je bilo stati na stopničkah s starejšo sestro? In kako sladko jo je bilo premagati?
"Tega se iskreno ne spomnim, da bi bili skupaj na prvem in drugem mestu. Mogoče sva bili obe na stopničkah vendar ne v isti kategoriji. Se pa zelo spominjam trenutka, ko sva prvič stali skupaj na odru, na tekmi za evropski mladinski pokal, Katja je bila druga, jaz tretja. Obe sva od sreče jokali."
Tvoj zaščitni znak so bile bele plezalne hlače na tekmovanjih. So ti prinašale srečo? Prideš v njih tudi letos na jubilejno tekmo v Koper?
"Hehe, res sem jih nosila, nekako se prerasle v moje 'lucky' tekmovalne hlače. Nosila sem jih res samo na tekmah, kar je bila bolj kot ne še ena pika na i k temu, da grem na tekmo samozavestno. Vsak košček, ki je pomagal k temu, da sem se na tekmo lahko psihološko dobro pripravila, je bil pomemben."
Pred tekmami si se sproščala z glasbo - in menda ste si lahko v Kranju slovenski tekmovalci za plezanje izbrali svojo glasbo. Katera pesem ti je najpogosteje dajala krila za napredovanje v steni?
"Glasba mi je takrat res veliko pomenila, ponavadi sem imela slušalke, da sem se res lahko zbrala za nastop, da me okolica ni zmotila, da je bila osredotočenost do nastopa zožana in pripravljena na smer. Skozi leta se je na moji playlisti menjala glasba, mi je pa kakšna pesem ostala v spominu, ker sem prav na to dobro odplezala. Lahko izpostavim Queen - Under pressure, ki sem si jo izbrala na kranjski tekmi leta 2007 in zmagala."
Leta 2014 si končala kariero, a trenersko ostala vpeta v tekmovalno plezanje, tudi v mladinski reprezentanci v športnem plezanju. Kako se je od tvojih časov do danes spremenilo težavnostno plezanje?
"Moja zadnja tekma za svetovni pokal je bila v Kranju leta 2014. Od takrat se je slog plezanja zelo spremenil. Lahko rečem, da sem imela srečo, saj mi je stil dolgih, vzdržljivih smeri po malih oprimkih zelo odgovarjal. Je pa seveda prav, da šport raste in se razvija. Če si težavnostno plezanje kot laik ogledaš zdaj, je veliko zanimivejša kot takrat, ko se je vse skupaj odvijalo počasneje in manj atraktivno. Verjamem pa, da so tudi takrat imele te smeri svoj čar."
Kako zdaj kot navijačica spremljaš in doživljaš slovensko športno plezanje - z zavedanjem, kakšne pomembne koščke v njegov mozaik si dodala?
"Še vedno spremljam vse tekme in navijam za naše. Večkrat ob uspehih čustveno doživljam vse skupaj, mogoče prav zato, ker se lahko tako vživim v situacijo. Da sem dodala pomemben del slovenskemu plezanju, mi veliko pomeni, še vedno rada delim svoje izkušnje naprej mlajšim."
Manca Ogrin
-------------------
Preberite še:
Tomo Česen pred jubilejno tekmo: Vedno znova dobim solzne oči | intervju
Martina Čufar: Medalja je bila že v žepu, le plezala sem na krilih domačih navijačev
Natalija Gros: Vsaka zase nikoli ne bi prišla tako daleč, kot smo skupaj
|
Veste, da so pred domačim občinstvom kar 14-krat stopili na najvišjo stopničko? Poleg Janje Garnbret in Mine Markovič še Maja Vidmar, Martina Čufar, Klemen Bečan in Luka Potočar. Poleg njih bodo zvesto občinstvo v Kopru pozdravili tudi Natalija Gros, Lučka Franko, Vita Lukan, Lučka Rakovec, Mia Krampl, Rosa Rekar, Lucija Tarkuš, Matej Sova, Tomaž Valjavec, Urban Primožič, Domen Škofic in Milan Preskar. |
