Natalija Gros: Vsaka zase nikoli ne bi prišla tako daleč, kot smo skupaj
Na tekmi svetovnega pokala v težavnosti v Kranju si prvič nastopila leta 2001, tistega leta, ko je Martina Čufar osvojila prvo slovensko zmago na domači tekmi. Po čem se ti najbolj spominjaš te tekme pred 25 leti?
"To je bilo moje prvo leto, ko sem lahko poleg mladinskih tekem tekmovala tudi že na tekmah članske konkurence. Na prvi tekmi v Chamonixu, ko je Martina dosegla svojo prvo zmago v svetovnem pokalu nasploh, sem se že uvrstila v finale in ji delala družbo s petim mestom, na tekmi v Kranju pa sem jo le spremljala s tribune, vendar se še danes živo spomnim boja med njo in Muriel Sarkany, ko jo je Martina v superfinalu, če se prav spominjam, prehitela za malenkost, ampak navdušenja kranjskega občinstva ne bom nikoli pozabila. Dvorana je kar poletela v zrak, ko je Martina zmagala. Morate vedeti, da sem bila takrat stara 16 let in sta mi bili takrat tako Martina kot Muriel veliki vzornici, vsaka na svoj način, in da je bila kranjska tekma veliko intimnejša kot je zdaj tekma v Kopru, kar je dodalo tekmi in Martinini zmagi poseben pečat. Gledalcev je bilo manj, kot jih je zdaj v Kopru, je bilo pa zato vzdušje bolj intimno, domače in čarobno."
Martina je bila tvoja velika vzornica, ki je ob tvojem preboju med najboljše postala tvoja tekmica, prav tako pozneje Maja Vidmar, predvsem pa ste bile reprezentančne kolegice, s katerimi ste se skupaj učile in napredovale. Kaj si se lahko naučila od Martine in kaj od Maje?
"Martina je bila že v mojih otroških in mladostniških časih velika vzornica, največ pa sem se naučila od nje, ko sem začela hoditi na članske tekme, kjer sva bili nato velikokrat cimri v sobi, hkrati smo imeli več skupnih treningov, kjer sem jo še bolj spoznala. Od nje sem se naučila še dodatne samodiscipline, kako pomembna je, Martina me je naučila, kako izpolniti svojo tako mentalno pripravo, kot pripravo recimo opreme, nahrbtnika pred tekmovanjem, kako imeti v njem stvari, ki vedno pridejo prav (dodatne plezalke, vedno nekaj dodatnega za pojest, saj nikoli ne veš, koliko časa boš čakala v izolacijski coni, discman z glasbo in slušalkami, da se izoliraš od vsega sveta in osredotočiš nase, kako še bolje vizualizirati smer po ogledu smeri itd.). Vedno je delila znanje z menoj, velikokrat sem imela občutek, kot bi bila moja starejša sestra.
Z Majo sva bili pa približno enake starosti (ona leto mlajša), tako da je bil med nama vedno duh reprezentančne kolegice oziroma sotekmovalke, pa vendar sva bili zdrava konkurenca, kar pomeni, da sva druga zaradi druge postajali boljši v tem, kar sva počeli, se spodbujali, bili druga drugi kdaj tudi nevoščljivi. Hkrati z Majo smo bile v loškem okolju zdrava konkurenca še predvsem s Katjo Vidmar in Lucijo Franko, kar nas je vse delalo še močnejše in poleg tega, da nam je Martina odprla vrata v svet svetovnega pokala, smo družno stopale po njeni poti. Upam si trditi, da vsaka zase nikoli ne bi prišla tako daleč, kot smo na koncu skupaj, s tem da smo si bile druga drugi zdrava domača konkurenca."
Že na svoji drugi tekmi v Kranju, leta 2002, si stopila na oder za zmagovalke in se veselila srebrnega pokala. Kako čustveno si doživljala svoje prvo odličje pred domačim občinstvom?
"Zelo živo se še spomnim občutka, tik preden sem šla pod steno v finalu. Že to, da sem si izborila finale pred domačim občinstvom, je bila svojevrstna potrditev in veselje, saj je najlepše nastopati prav pred domačim občinstvom, in ker je bilo to v članski konkurenci zame prvič, je bilo res čarobno. Ker sem se v finale uvrstila kot osma, torej sem v finalu štartala kot prva, in ker res nisem imela prav ničesar izgubiti, sem v finalni smeri prikazala povsem brezkompromisno in napadalno plezanje, ki je ponašalo v višave celotno občinstvo. Hkrati sem svoj nastop končala v zadnji plati kranjske stene, torej tik pod vrhom, kar je v gledalcih puščalo vprašanje, ali sem tako dobro plezala, ali pa so morda postavljavci naredili prelahko finalno smer. Seveda so bili takrat postavljavci s Tomom Česnom na čelu zelo izkušeni, tako da se je že z naslednjim nastopom v smeri pokazalo, da je smer težka, da pa je bilo moje plezanje zares vrhunsko. Vse do zadnjega nastopa Muriel Sarkany sem čakala, če se mi bo morda nasmehnila celo zmaga, a je na koncu Muriel posegla višje, jaz pa sem se srebra razveselila, kot bi bilo zlato, z menoj pa tudi kranjsko občinstvo. Še danes se spomnim, da mi je v ozadju, ko sem plezala drugo polovico smeri, igrala pesem Breakfast at Tiffany's."
V Kranju si tekmovala desetkrat, od tega šestkrat v finalu, štirikrat pa se uvrstila na stopničke - dvakrat osvojila srebrni in dvakrat bronasti pokal. Katera od teh tekem oz. kateri utrinek iz Kranja ti je ostal v najtoplejšem spominu?
"Vsekakor tekma leta 2002, ki sem jo opisovala zgoraj. Spomnim se, da je bilo posebno doživetje, ko je leta 2006 na zmagovalno stopničko stopila Maja Vidmar, danes Štremfelj, jaz pa sem ji delala družbo na tretji stopnički, najbolj čarobno pa je bilo, ko nas je leta 2008 z zmago pred domačim občinstvom razveselil Klemen Bečan, Maja Vidmar je bila druga, jaz pa peta. Takrat je bilo v zraku prav posebno veselje še ob prvi moški domači zmagi."
Kaj ti je pomenilo nastopati pred domačimi navijači? Kako si doživljala njihovo podporo?
"Prepričana sem, da je vsakemu tekmovalcu v največjo čast tekmovati pred domačim občinstvom in za domačo državo hkrati. Domači gledalci ti lahko dajo največ podpore, kril in zanosa. Je pa res, da če tega ne znaš izkoristiti sebi v prid, ti je lahko v največje breme in te lahko ravno ta velika želja po dokazovanju pred domačim občinstvom stane uspeha. Tudi to se mi je v teh letih nastopov pred kranjskim občinstvom zgodilo, a ko sem uspela izkoristiti ta zanos sebi v prid, je bilo skoraj, kot bi letela na krilih domačih gledalcev." (smeh)
Leta 2008 si osvojila rezultat kariere, ko si v Parizu postala evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji, kar je bil prvi evropski naslov za slovensko športno plezanje. Kaj je botrovalo k temu uspehu, ko ste se slovenski športni plezalci vrnili domov s kar petimi odličji?
"K temu uspehu je botrovalo predvsem dolgoletno delo, trening in odrekanje, dolgoletne tekmovalne izkušnje na najvišji ravni, moje odlično sodelovanje s trenerjem Alešem Jensterletom, s katerim sva skupaj osvajala najvišja odličja in sem mu iz srca hvaležna za ves čas, trud, energijo in znanje, ki sem ga dobila od njega. To je bil vsekakor vrhunec moje kariere, najsvetlejša točka, ko sem res zasvetila v vsej svoji veličini."
V filmu Jureta Breceljnika Magnezij in čokolada (2009) si pred filmsko kamero premagala svojo najtežjo smer v naravnih plezališčih, Histerija (8c+) v Mišji peči. Kako si na vrhuncu kariere uspela usklajevati tekmovanja in plezanje v skali?
"V časih, ko sem tekmovala, smo lahko vsaj občasno še izkoristili skalo za pripravo na tekmovanja v težavnosti, ampak spomnim se pa, da sem se v smer Histerija podala konec leta 2007, decembra, ko se je sezona že končala, tako da sem imela več časa. Ker mi poskus ni uspel v decembru, sem potem vmes med pripravami na novo sezono trikrat našla čas, da sem šla pogledat smer, nato pa mi je konec marca že uspelo. Takrat je bil to leta 2008 še velik uspeh za žensko plezanje, sploh to, da sem vzpon prvič splezala pred kamero, zdaj - 18 let pozneje - so ti kriteriji in pričakovanja že povsem drugačni. Je bil pa vsekakor največji izziv prav plezanje pred kamero."
Po koncu tekmovalne kariere si ostala aktivna kot trenerka športnega plezanja, predvsem otrok, preizkusila si se tudi kot trenerka otrok s posebnimi potrebami. Kaj plezanje da najmlajšim?
"Res je, preizkusila sem se tudi v tem, in vedno sem z veseljem prišla na trening in bila mladim v vzor in spodbudo. Sem pa hitro začutila, da ne želim, da bi bila to moja služba, ampak le hobi, da si želim v življenju početi še druge stvari in da morda zaradi svojih izživetih ambicij v plezanju ne čutim večjih ambicij v trenerskih vodah. Sicer pa je plezanje naravna oblika gibanja človeka, ki ga imajo v sebi predvsem mladi, otroci. Pri najmlajših spodbuja gibalni razvoj, izboljšuje koordinacijo, ravnotežje, moč, gibljivost, krepi samozavest, otroci so primorani iskati rešitve, kar jim je velika šola za življenje, hkrati je plezanje tudi šport, kjer je spoznavanje prijateljev in preživljanje časa v dobri družbi nekaj, kar še dodatno prispeva k lepoti športa. Zdaj že nekaj let ne poučujem plezanja zunaj službe, saj sem našla svoje mesto kot učiteljica športa v prvi triadi in z najmlajšimi res zelo zelo uživam, tako da nekaj malega plezanja poučujem v razširjenem programu, saj imamo na OŠ Vič prav lepo, moderno plezalno steno, ki jo z veseljem uporabljamo."
Kako preživljaš te vroče poletne dni? Glede na veselo novico, da se bo vaša družina prav kmalu povečala in se nam morda ne boš uspela pridružiti na jubilejni tekmi v Kopru.
"Res je, konec avgusta imam predviden datum poroda, ko bom drugič postala mamica. Pred 11 leti in pol sem postala že mamica Eli, zdaj z možem pričakujeva dojenčka. Iskreno mi je trenutno že malo naporno, predvsem zaradi vročine, ampak sem neizmerno hvaležna in vesela, da nas kmalu razveseli zdrav dojenček. Se je pa naša družina letos že povečala s psičko labradorko, ki je ravno dopolnila osem mesecev, tako da je letos res pestro leto, ki pa nam je tudi prineslo veliko veselja in radosti. Naj ostane tako še naprej."
Vemo, da je Janja Garnbret najprej plesala in se potem odločila za plezanje, ti pa si najprej plezala in se pozneje izkazala tudi v plesu, kot zmagovalka v oddaji Zvezde plešejo. Lahko med plezanjem in plesom potegneš kakšne vzporednice?
"Izkušnja v oddaji Zvezde plešejo je bila ena izmed najlepših, pa čeprav zelo intenzivna in naporna, saj sem se na trenutke počutila, kot da bi bila spet v tekmovalnem cirkusu, saj so bili treningi plesa vsak dan, če ne trening, pa nas je ob nedeljah čakala oddaja v živo, na katero se je bilo treba pripraviti skoraj tako, kot sem se včasih pripravljala na plezalne nastope na tekmovanjih. Ampak neizmerno sem uživala v plesu in treningih, vedno sem namreč govorila, da če ne bi plezala, bi plesala latinskoameriške plese, a me je življenje tako zaneslo, da sem plezala, za kar sem tudi hvaležna in sem tudi v tem neizmerno uživala. Je bila pa to vedno moja neizpolnjena želja, ples in estetika v gibanju, namreč pred plezanjem sem bila dejavna tudi v gimnastiki, kjer je bila estetska komponenta prav tako pomembna. To sem v plezanju velikokrat pogrešala in v oddaji Zvezde plešejo sem vse te želje lahko izživela, hkrati pa se je oddaja zgodila ravno ob pravem času, ko sem po treh letih po smrti partnerja, Elinega očeta, končala obdobje filmske produkcije in zaključevanje njegovih filmskih projektov, in je bila ta izkušnja kot nagrada za vse, kot nekaj, s čimer sem si povrnila svojo ženskost, naredila spet nekaj zase. Tam so vsako nedeljo poskrbeli zame s prelepimi oblekami, pričesko, ličenjem ... počutila sem se kot kraljična. Za piko na i sem v oddaji srečala in spoznala svojega moža, s katerim zdaj pričakujeva prvega skupnega otroka.
Plezanje in ples sta sicer eden horizontalni, drug vertikali 'ples', ampak obema je skupna lepota gibanja, obema je skupno to, da je treba neko koreografijo, ki je lahko na parketu ali pa na steni v smeri, izpeljati s čim manjšo porabo energije, da je ostane dovolj za celo smer/koreografijo. Hkrati se tako pri plesu kot pri plezanju vsak gib začne iz medenice in trupa - središča telesa - in nato v gibanju sledijo okončine. Tako je gibanje lahko najbolj ekonomično in najlepše - to je zame še vedno nekaj najlepšega, kar lahko opazujem tako na parketu kot na steni. Žal pa se dandanes vse prehitro pozabi na to, saj so tudi zaradi tipa smeri, balvanov v ospredju moč, hitrost, eksplozivost, zaradi česar trpi tehnika plezanja in je gibanje posledično veliko bolj robotsko, neekonomično in togo, s čimer izginja prava lepota gibanja. Zato sem res vesela, da sem imela priložnost plezati in tekmovati v času, ko je bila lepota gibanja še bolj podobna valčku oziroma tangu, kot breakdanceu, kar gledamo danes. Ampak vsako obdobje ima svoje prednosti in vsak šport ima svoje zakonitosti razvoja. Moj delček mozaika v športnem plezanju tako na domačih kot svetovnih tleh je bil vsekakor vsaj zame, ki sem bolj plesna duša, v ravno pravšnjem, še romantičnem času. (nasmeh) Iz srca sem hvaležna za vse, kar mi je dalo, iz srca sem hvaležna prav vsem, ki so me na tej poti podpirali in mi svetovali."
Manca Ogrin
-------------------
Preberite še:
Tomo Česen pred jubilejno tekmo: Vedno znova dobim solzne oči | intervju
Martina Čufar: Medalja je bila že v žepu, le plezala sem na krilih domačih navijačev
|
Veste, da so pred domačim občinstvom kar 14-krat stopili na najvišjo stopničko? Poleg Janje Garnbret in Mine Markovič še Maja Vidmar, Martina Čufar, Klemen Bečan in Luka Potočar. Poleg njih bodo zvesto občinstvo v Kopru pozdravili tudi Natalija Gros, Lučka Franko, Vita Lukan, Lučka Rakovec, Mia Krampl, Rosa Rekar, Lucija Tarkuš, Matej Sova, Tomaž Valjavec, Urban Primožič, Domen Škofic in Milan Preskar. |
