Martina Čufar: Medalja je bila že v žepu, le plezala sem na krilih domačih navijačev

Martina Čufar je bila prva od 'vražjih' Slovenk, ki so krojile svetovni vrh športnega plezanja - prva Slovenka, ki je slavila v svetovnem pokalu, prva, ki je postala svetovna prvakinja, in prva, ki se je zmage veselila pred domačim občinstvom, leta 2001 v Kranju. Takrat se je za zlato pomerila v superfinalu, kjer je lahko plezala popolnoma sproščeno, saj je že imela medaljo v žepu, tako da je samo plezala na krilih domačih navijačev. Letos, 25 let pozneje, se je skupaj s preostalimi slovenskimi finalisti domačih tekem veselimo 4. in 5. septembra v Kopru, na jubilejni 30. slovenski tekmi svetovne serije v težavnostnem plezanju.

Kakšne spomine v tebi prebudi leto 1996, ko si v Kranju nastopila na prvi slovenski tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju v Sloveniji?
"Uf, to je pa že tako daleč, da se ne spomnim več dobro … po drugi strani pa točno vem, na katerem delu stene in s kakšnega oprimka sem padla v finalu. Prva tekma svetovnega pokala pred domačim občinstvom je bila vsekakor nekaj posebnega, čeprav so bili že prej organizirani 'mastri' v Kranju. Najprej je bilo to zame osebno še bolj stresno, kot ko si pred občinstvom, ki te ne pozna, z leti pa sem to obrnila sebi v prid."

Kako čustvena je bila zate zmaga pred domačimi navijači leta 2001? Za Toma Česna je bil to najbolj ganljiv trenutek v 30 letih tekme, izpostavil pa je tudi izjemno navijaško vzdušje.
"Ja, ta zmaga je bila res nekaj posebnega. Pokal s te tekme je še vedno doma in dela družbo zlati medalji s svetovnega prvenstva 2001 ter pokaloma moje prve zmage v svetovnem pokalu v Chamonixu 2001 in Serre Chevalierju 2002. To so zame največ vredni rezultati. Takrat smo plezali še superfinale, ker sva bili z Muriel Sarkany izenačeni. Meni je bilo to super, ker v superfinalu lahko res plezaš popolnoma sproščen, itak nisem imela nič izgubiti, medalja je bila že v žepu, tako da sem samo plezala na krilih domačih navijačev."

Martina Čufar je v Kranju tekmovala kar enajstkrat. Leta 1996 je nastopila na prvi slovenski tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju, leta 2001 je osvojila prvo zmago pred domačimi navijači, leta 2006 pa v dvorani Zlato polje sklenila tekmovalno kariero. (foto Urban Golob) 

V Kranju si nastopila enajstkrat, leta 2006 tam tudi sklenila svojo tekmovalno kariero. Kaj ti je pomenilo, da si lahko tekmovala pred domačim občinstvom?
"Kot sem že omenila, najprej je bilo to zame stresno, kmalu pa sem to obrnila sebi v prid."

Si bila tip tekmovalke, ki so ji navijači dajali krila ali si bila med plezanjem v svojem svetu in se šele na vrhu smeri prepustila navijaškemu vzdušju?
"Hm, v bistvu, če res dobro plezaš, če si popolnoma v tistem tekmovalnem 'flowu', potem ne slišiš kaj dosti. Po navadi sem si izbrala glasbo, ki mi je bila v tistem trenutku najbolj pri srcu, tako da sem slišala samo to. A seveda, ko vsi navdušeno navijajo, ti to da še dodatnih moči v ključnih trenutkih."

V prvih letih je bil format tekem takšen, da je bil ob izenačenju v finalu na vrsti še superfinale – za gledalce je bilo zelo atraktivno, kako pa ste ga doživljali tekmovalci?
"Meni je bil ta sistem zelo všeč, no, sicer so se kdaj zaradi tega tekmovanja zavlekla pozno v noč, a vzdušje je bilo vedno super. Verjetno so to ukinili zaradi televizijskih prenosov, ko mora biti vse bolj kratko in jedrnato. Tudi same postavitve smeri so se z leti zelo spremenile in čas plezanja se je skrajšal. Na Rock mastru v Arcu smo imeli za tekmovalno smer 20 minut! Se strinjam, da je malo preveč, a zdajšnjih šest se mi zdi prekratko, pogosto so tekmovalci prisiljeni plezati hitro, kar ni vsem pisano na kožo."

Leto 2001 je bilo Martinino - postala je svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju (na fotografiji) ter se veselila svoje prve zmage v svetovnem pokalu in še zmage na domači tekmi v Kranju. (foto osebni arhiv/Lana Kokl)

Tvoja velika tekmica je bila Francozinja Liv Sansoz, ki je v Kranju zmagala štirikrat. Sta že takrat postali prijateljici ali se je vajino prijateljstvo razvilo pozneje?
"Z Liv sva prijateljici že od mladinskih kategorij naprej, ko je ona vedno zmagovala. Obiskala sem jo tudi v Franciji, kjer je imela doma super umetno malo steno. V bistvu se ne spomnim, če sem jo sploh kdaj premagala, svetovna prvakinja sem postala takrat, ko je ona zaradi nesreče pri plezanju v plezališču predčasno končala svojo tekmovalno kariero. Zdaj živiva kak kilometer narazen, a je ona veliko bolj v alpinizmu (pripravlja se za drugi osemtisočak) in smučanju, tako da se ne vidiva veliko, me pa pokliče, ko rabi masažo." (smeh)

Vselej te omenjamo kot prvo izmed 'vražjih' Slovenk, ki ste krojile svetovni vrh športnega plezanja. Kako si - oz. sta s trenerjem Tomom Česnom - orala to ledino?
"Nisem imela občutka, da sem orala kaj posebnega, vse je šlo zelo spontano z mojo veliko ljubeznijo do plezanja in motivacijo za treninge … Tomo me je moral najprej malo ustaviti in strukturirati treninge, tako da je bilo več dni počitka, ker bi jaz plezala vsak dan. Imel je tudi malo več izkušenj z načrti in metodami treningov, saj je tudi sam treniral in plezal v Franciji s francoskimi plezalci, ki so bili takrat med najmočnejšimi, tako da je vedel, kako in kaj. Seveda me je tudi dobro poznal, kaj je dobro zame in kaj ne, ker treninga ne moreš narediti kar 'copy-paste', tako da sva veliko časa preživela tudi v plezališčih, kar zdaj tekmovalci vedno manj, oziroma jim kdaj celo odsvetujejo. Imela sem srečo, da sem tekmovala v 'old school' časih!"

Martina je bila zelo uspešna tudi v skali. Leta 1997 je kot peta ženska na svetu preplezala smer z oceno 8b+, leta 2005 pa je kot prva Slovenka in šesta ženska na svetu preplezala smer težavnosti 8c. (foto osebni arhiv)

Si si v času svoje tekmovalne kariere predstavljala, kakšen razcvet bo doživelo slovensko športno plezanje in da bo ta šport postal del olimpijske družine?
"Zdi se mi, da je slovensko športno plezanje v razcvetu že 40 let, od prvih tekem v Ospu naprej. Mislim, da ni države, kjer bi na nacionalni televiziji prenašali plezanje v živo - kot je bilo plezanje Sreča Rehbergerja in Tadeja Slabeta v Gobi v Ospu - in kjer bi bil del glavnega časopisa enkrat na teden namenjen plezanju - mislim na Alpinistične novice v Delu. Alpinisti in plezalci so bili vedno pomemben del slovenske identitete. S fenomenom Janje in olimpijskih iger se je to le še potenciralo, super je, da je zraslo toliko umetnih sten, ki so šport približale vsem. Seveda je tudi slaba stran tega, da je povsod vedno večja gneča. No, a to ne velja samo za plezanje."

Športno plezanje redno in poznavalsko spremljaš tudi v medijih, med drugim v Planinskem vestniku. Do kod meniš, da še lahko poseže Janja Garnbret, ki iz leta v leta premika mejnike?
"Na tekmovanjih si težko predstavljam, kaj več bi lahko dosegla, kot je že - seveda, dve zlati olimpijski medalji na enih igrah, kar bo mogoče čez dve leti v Los Angelesu. Ima pa Janja po moje še veliko rezerv pri plezanju v skali, predvsem ker je to zanjo bolj novo in ima še veliko možnosti za raziskovanje. Bibliographie 9b+ je preplezala - ko se je vse poklopilo - res lepo in lahkotno. Super bi bilo, da bi bila prva, ki bi preplezala kakšno 10a." (nasmeh)

Si že bila kdaj navijačica na domači tekmi - v Kranju ali Kopru - ali bo to letos zate prvič?
"Ne, ne, sem že navijala na tekmah v Kranju, potem ko sem končala tekmovanja in preden sem se preselila v Francijo. Tudi za TV Slovenija sem komentirala. Koper bo pa prvič."

Manca Ogrin

-------------------
Preberite še:
Tomo Česen pred jubilejno tekmo: Vedno znova dobim solzne oči | intervju

 

Jubilejna 30. tekma svetovne serije v težavnostnem plezanju bo v Koper privabila ne le največja imena športnega plezanja in najglasnejše navijače, ampak tudi vse slovenske reprezentante, ki so bili finalisti bodisi kranjske bodisi koprske tekme, med njimi Martino Čufar Potard. Vstopnice so že na voljo na Entrio