Julija Kruder uživa v plezanju in tekmah

25-letna Julija Kruder, ki je plezati začela že pri štirih letih, vedno znova poudarja, da ji plezanje pomeni vse. Letošnja sezona je prinesla zanjo lepe rezultate, v Innsbrucku, kjer se sezona v balvanih zaključuje, pa ni dodala zadnje kljukce. A prepričana v svoje dobro pripravljenost in vztrajnost verjame, da lahko še v letošnji sezoni športnega plezanje pokaže svoje potenciale.

V letošnji sezoni je Julija Kruder nizala dobre rezultate, ki so kazali na njeno izjemno pripravljenost in odločnost. V Brixenu je bila le korak stran od uvrstitve v finalno tekmo, a kljub temu je ostala z mislimi usmerjena naprej. Samozavestno je stopila v Innsbruck, psihično in fizično pripravljena na odlične rezultate. Želela je dokazati svoje sposobnosti in premagati lastne meje.


Vendar se življenje pogosto ne ujema s pričakovanji, in to je spoznala tudi Julija. Zadnjo tekmo v balvanih je zapustila z nekoliko neprijetnimi občutki, saj je globoko v sebi čutila, da je v letošnji sezoni resnično odlično pripravljena. Boleče je sprejela dejstvo, da se ni uvrstila v polfinale, saj je verjela, da bi to morala doseči. V Innsbrucku je na koncu osvojila 35. mesto. A vendarle je trdno prepričana, da bo vztrajnost prinesla svoje sadove.

Julija, od tekme v Innsbrucku si verjetno pričakovala več. Vsaj uvrstitev v polfinale.

S svojim plezanjem v Innsbrucku nisem zadovoljna, res sem pričakovala veliko več, a številne zaporedne tekme so terjala malce psihična zdravja. Na zadnji tekmi nisem bila popolnoma osredotočena. Kljub vsemu se mi zdi, da je letošnja sezona dobra zame. (V Brixenu je bila 9., v Pragi 10.)

Kaj pomeni, ko se stvari na tekmi poklopijo?

Ne glede na to, kako se počutim, se trudim, da se ne oziram na to. Že toliko tekem sem preplezala, da sem se naučila dobro plezati tudi na slab dan, in obratno. Včasih pride kakšen dan, ko sem polna dobre volje, zaznam, da je to moj dan, in se odlično počutim. Vendar je situacija težja, če se ne počutim dobro. Pretvarjanje postane izziv, a to je del tekme. Slabi občutki težko izginejo iz misli.



Če ne bi plezala, kaj bi počela?

To je vprašanje za milijon dolarjev. Ko sem bila majhna, me je zanimalo milijon stvari, med drugim tudi moda, a sem vse dala na stran. Ker mi je šport zelo všeč, bi se mogoče namesto v plezanju znašla v kakšen drugem športu. Študirala sem na fakulteti za šport in se preizkusila v marsikaterem športu. Zelo mi je bila všeč gimnastika, imam dovolj moči in koordinacije, odbojko pa obožujem že od malih nog.

Kaj je zate najboljši in najslabši del plezanja ter tekmovanj?

Najboljši del so ljudje in potovanja, saj mi omogočajo, da lahko uresničujem svojo največjo strast na svetu, kljub finančnim omejitvam. V družbi prijetnih ljudi se počutim najbolj živa. Če imaš enako strast do plezanja kot jaz, je tekmovanje vrhunec mojega treninga.
Vendar pa je najtežji del v tem, da plezanje še ni tako razvito in primernih sponzorjev je malo. Zaradi tega moram sama pokrivati vse finančne stroške. Pretekli mesec je bil izjemno kaotičen in naporen, tu mislim v tekmovalnem smislu.

Kako je trenirati, ko imaš na domačem prizorišču močno konkurenco?

Vse Slovenke smo dobre prijateljice in podpiramo zdravo tekmovalnost. Če uspeš izstopati med slovenskimi športnicami, lahko s tem tudi v svetovnem merilu dosežeš nadpovprečne rezultate. Je koristno, da na domačem terenu preveriš svojo formo.

Koliko ur na teden treniraš?

Treniram petkrat ne teden, od dve uri do štiri ure na dan. Trening sovpada s tekmami in reprezentančnimi treningi. Zraven tudi delam, učim plezanja skupine otrok in odraslih, prav tako pa se sama učim postavljanja smeri. To mi je všeč, a je fizično naporno delo.

Ali si imela kdaj kakšno poškodbo?

Lahko sem srečna, saj mi do zdaj ni bilo treba soočiti s hujšo poškodbo. Moje telo, ki je navajeno na intenzivne napore, se običajno najbolj sooča s težavami v ramenih, saj so ti deli telesa najbolj obremenjeni pri plezanju. Morda sem včasih trenirala nekoliko nepopolno ali občasno zanemarila obisk fizioterapevta, kar se lahko pozneje pokaže kot težava. Čutim prisotnost bolečin, vendar nič hujšega.

Tekma, ki se je boš najraje spominjala?

To je bila prva tekma, ko sem se prvič uvrstila v finale. Bila sem stara 16 let in to je bil moj drugi nastop na tekmi svetovnega pokala. (Toronto 2014, 6. mesto). Z Jernejem sva bila edina slovenska predstavnika na tekmi in brez velikih pričakovanj sem se uvrstila v finale. Vmesnem času sem imela nekaj padcev, lani in letos sem začela »novo kariero«. Letošnja celotna sezona se mi bo zelo vtisnila v spomin. Ponosna sem nase in na letošnjo sezono, da sem se uspela psihično pripraviti na novo pot.


Kako pomembna je podpora starejšega brata Jerneja?

Jerneje podpora je izredno pomembna, on je najbolj vplival na mojo plezalno pot. Z družino smo zelo povezani in vesela sem, da imam brata tudi s sabo na tekmovanjih. Veliko časa sva skupaj. V mlajših letih me je prav on oblikoval v to, kar sem danes. Še vedno se učiva eden od drugega.

Kako tekmovanja in potovanja vplivajo nate. Te je kdaj strah, da boš kaj pozabila doma?

Pakiranje ni vedno najprijetnejša naloga. Včasih je precej nadležno, a se hitro pozabi. Življenje iz kovčka je del tekmovalnega športa. Na srečo mi še nikoli ni uspelo pozabiti ničesar pomembnega doma, razen da sem kdaj pozabila zobno ščetko. Kljub temu me še vedno malce skrbi, da bi kaj pomembnega pozabila. Pred tekmovanji vedno sanjam, da sem doma pozabila svoje plezalke in reprezentančni dres.

Kaj si še želiš v letošnji sezoni?

Ne nameravam se udeležiti težavnostnih tekem, a želim si, da bi me selektor izbral v ekipo za svetovno prvenstvo, saj bo to glavni vrhunec celotnega poletja. Hkrati si želim tudi sodelovati na domači tekmi v Kopru, saj je domača tekma nekaj posebnega in unikatnega.

Pripravila Barbara Gradič Oset