Svetovni pokal Yekaterinburg 2002

Yekaterinburg 17.-19. maj 2002  

Rusija, Ekaterinburg? Kje je to? Ali je tam zima? Ali je tam že kdo od plezalcev kdaj bil? Ta in še mnoga druga vprašanja so se mi začela vrteti po glavi v trenutku ko sem izvedel da potujem na tekmo. Sam sem že pred nekaj leti nastopal na tekmovanjih v Moskvi, vendar napovedana tekma naj bi se odvijala v še enkrat bolj oddaljenem kraju od Slovenije kot je Moskva, zato mi svoje izkušnje z Rusijo niso kaj preveč koristile. Precej informacij sta mi posredovala Tomo Česen in Aljoša Grom, ki sta tam že bila in od obeh sem dobil isti odgovor: "Mraz je bilo za znoret. Vsa oblačila kar sem jih imel sem spravil nase, pa me je vseeno zeblo celo noč". Aljoša mi je govoril tudi nekaj o tem kako je takrat "zanohtal" v steni, zato smo si vsi, ki smo bili na tekmi zelo dobro pripravili na mraz. Vendar ni bilo povsem tako.

 

Na tekmo v Ekaterinburg smo se odpravili 16. maja zgodaj zjutraj iz Brnika ter pot nadaljevali preko Frankfurta v Ekaterinbug. Tja smo prispeli 0b 23.00 zvečer po njihovi uri, kar pomeni da je bila tukaj ura šele 7 zvečer, ker je 4 ure časovne razlike. Z njihovim "avtobusom" so nas peljali po cesti, ki je široka dobrih 10 metrov ali celo več, na njej ni niti ene črte, ki bi ločila pas od nasproti vozečega, da o luknjah na cesti raje ne govorim. Že na letališču pa so vsakemu tekmovalcu ali ekipi, dodelili svojega "personal asistent", ki so vsi hvalabogu, govorili angleško. Nam so dodelili dve simpatični Rusinji, ki sicer nista bile podobne Ani Kurnikovi, a nama je z Matejem kar ustrezalo, punce pa sta gledali bolj postrani. Ne vem, mogoče pa sta pričakovali, da bosta dobili svoja pomočnika moškega spola. Pa nista! He, he!

 

Naši najboljši tekmovalki

Prizorišče svetovnega pokala
Naslednji dan pa tisto, zaradi česar smo prišli. Tekma. Komaj sem čakal. Tako da sem celo težko zaspal. K temu pa je v veliki meri vplivala tudi časovna razlika, ki pa nam je v nadaljne povzročala kar precej preglavic. S prvo in tudi verjetno najtežjo preizkušnjo s prilagajanjem na čas sta se prvi spopadli punci Martina Čufar in Natalija Gros saj sta že takoj naslednji dan plezali zjutraj ob 10.00 ker pa na novo uro še nismo bili prilagojeni je to pomenilo nastop že ob 6 uri zjutraj po naši uri. Vendar punci sta pokazali kaj znata in preplezali do vrha. Tudi naslednji dan ko je bil na sporedu polfinale sva ta problem pobliže spoznala še midva z Matejem Sovo. V precej zahtevni smeri sva končala na 20. mestu. Punci pa tako kot znata suvereno v finale, kjer ju je čakala izredno zahtevna smer v kateri se je najbolje znašla Martina in zmagala. Borben nastop je, kot vedno, pokazala tudi Natalija in končala na 5. mestu. S tem je bila tekma v težavnosti zaključena. Vendar kdor pozna Ruse ve, da zelo veliko dajo na hitrostno plezanje tako, da se je za njih tekma šele začela. Mi pa smo se ob prostem dnevu odpravili na ogled mesta, ki šteje kar milijon in pol prebivalcev.

Chabot ima intevju:
že sam obraz pove, da nikogar nič ne razume,
zato mu je v nadaljne prevajal F. Petit
Ekaterinburg je mesto ki se nahaja na vzhodni strani gorovja Ural. Znano je predvsem po obdelavi kamnov, iz katerih ustvarjajo res lepe stvari. Na našem potepu po mestu, ki nima niti enega prehoda za pešče (kje boš prečkal cesto je čisto tvoja odločitev), smo videli kar nekaj lepih stavb. Nasploh, če mesto primerjam z Moskvo, je to mesto bolj čisto (sicer tako umazanega mesta v Sloveniji ne najdeš) in manj nevarno, kot v Moskvi, kjer je kriminal prisoten na vsakem vogalu. Staro mestno jedro je sicer v Moskvi veliko lepše, to pa je tudi vse kar je lepše. Le nekaj je ostalo enako. Voda izpod pipe ima zelo zelo neprijeten vonj, tako da je bila prha skrajno neprijetna. Razlika je le v tem, da je v Moskvi ves cas tekla le mrzla voda, tukaj pa ves čas le zelo vroča, ker je prho še bolj otežilo.
No na koncu smo seveda odleteli iz njihovega letališča, kjer v letališki stavbi prodajajo zelenjavo in na katerem letališču nisem zasledil niti enega računalnika. Letalsko karto smo dobili napisano kar na roke. Vseeno je delovalo.
Kljub vsem tem Ruskim prigodam smo se imeli zelo lepo. Prepričan sem da bo potovanje vsem ostalo v lepem spominu.

Tomaž Valjavec


Naš avtobus:
avtobus, ki nas je prevažal od hotela do stene, pred njim pa stoji najboljši ruski avto, s katerim se vozijo najpomembnejši

Natalija izponjuje:
Natalija izpolnjuje kazen, ker je bila 3x osel


Voda, ki zelo smrdi:
že sama barva reke pove da voda še zdaleč ni čista, a nekatere to prav nič ne moti in lovijo ribe

Zvečer v hotelu:
prijeten barček, kjer smo po tekmi zvečer igrali karte, pred nami pa je Švicarski tabor

Brenna našel prehod:
na oprimku kjer ima Christian Brenna zataknjene prste je večina tekmovalcev za preštudiranje nadaljne poti porabilo kar nekaj minut. Brenna je bil prvi, ki je ugotovil, da se bo treba " na glavo postavit" če hoče nadaljevat

Ruska znamenitost

Tomi pred spomenikom

Na ogledu mesta